gregorjev foto blog

Tako za model, fotografa in asistenta je photoshooting naporen. Model se trudi ugodit fotografovim napotkom in hkrati uveljavljati svoje znanje, fotograf poizkuša zadostiti svoja lastna pričakovanja in izvesti photoshooting kar se da uspešno, asistent pa švica za odbojnikom in s karticami v rokah ter se trudi opravit svoje poslanstvo. Pomembno se mi zdi, da se med trdim delom včasih tudi vsi skupaj sprostimo, nasmejimo in prav takrat je model tudi najlažje pripraviti do tega, da pred fotoaparatom naredi nekaj kar drugače ne bi mogel s toliko spontanosti. Glede na “posebnost” fotografij sem se odločil, da bi bilo o objavi potrebno vprašat za mnenje tudi model, in odgovor je bil: “Ja itaq da lahko:) naj folk ve da sm… ja no kakršna pač sm.” :)) V takih trenutkih nastanejo sledeče fotografije:

22.5.2008, Gornja Radgona

Model: Maja
Makeup: Špela & Maja
Styling: Špela & Maja
Asistentka: Špela
Foto: jas

“Canon naj se toplo obuje”, so moje besede po tem vikendu. Sicer se mogoče sliši malo čudno, pa naj pojasnim. Nikon je vzporedno z MTB world cup 2008 organiziral Nikon Solutions, torej vse rešitve na temo digitalne fotografije in vsega povezanega z njo. Nikon je organiziral kar nekaj predavanj; sicer bi se o njihovi kvaliteti dalo debatirati, pa vendar vsaka čast, saj je takih in podobnih dogodkov v Sloveniji premalo. Velikodušno so tudi posojali večino njihove opreme za testiranje. Tako si lahko brez problema s seboj na progo odnesel recimo D3 in Nikkor 600mm F4. Vrednost obojega mi verjetno ni treba pojasnjevati. Če pa vseeno niste tako na tekočem s cenami, naj povem, da se za ta denar da dobiti že kar lep avtomobilček. Sam nisem pretiraval in sem si sposodil “le” Nikkor 70-200 VR, saj me iz dneva v dan vedno bolj vznemirja misel, da bi ga kupil. Kaj naj povem o njem. Nič, saj je na internetu ogromno testov, v detajle pa se nima smisla spuščati, saj gre za izvrsten objektiv, kateremu ni konkurence. Želel sem tudi stestirati Nikkor 85 1.8, saj me tudi ta malo muči, pa ga žal niso imeli na posojo. Recimo, da bom verjel testom in si ga morda en dan privoščil. Najbolj pa so me nasmejali kvazi profiji, ki so si prišli izposodit opremo v smislu: “Kar tega ta vlkega mi dajte”. No, če zadeva funkcionira še med rjuhami, pa bo še tukaj… :) Pohvala gre tudi Apple Slovenija in HP Slovenija, ki so pokazali celoten proces tiskanja fotografij. Žal pa so imeli probleme s ICC profili in so vse moje in verjetno tudi fotografije drugih na papirju izgledale temnejše in manj saturiranih barv.
Da spet ne filozofiram preveč, fotkal nisem veliko, raje sem gledal zanimivo tekmo in pil pivo v VIP šotoru… ;)

Brinclju vsaka čast, da me je lahko prenašal celi dan… :)

Da bo oglaševalna kampanja še bolj učinkovita, kopiram text, ki je objavljen na vseh slovenskih foto portalih:

Prodam dobro ohranjen objektiv Nikon/Nikkor 18-70 f3.5-4.5G IF-ED. Kupljen kot kit objektiv leta 2005. Dela brezhibno, brez prask na lečah in ohišju. Prodajam zaradi prehoda na f2.8 optiko.

Cena objektiva 230€.

Več informacij in ponudbe na e-mail: gregor.harih@siol.net

Zgleda, da res ne gre brez “naše drage prestolnice”. Pogovor je nanesel točno na to temo. Vse pomembne zadeve, vsi biznisi, vso sranje, vse se odvija v “naši dragi prestolnici”. Po drugi srani pa spet velja staro dobro reklo: V vsem slabem je nekaj dobrega. In tako sem jaz včerajšnji obisk izkoristil še za bolj prijetno stvar: “street” fotografijo.

Tokrat že tretji del “naše drage prestilnice”. Prejšnja dva dela najdete tukaj: prvi del, drugi del.

Še obstajajo pravični ljudje na tem svetu. Bilo je pred kakim mesecem dni, ko se mi je v študentskem univerzitetnem časopisu - Spekter ena izmed fotografij zdela sumljivo znana. Gremo preverit… Jap, to je moje. Amnezije nimam, zato takoj postane jasno, da je bila fotografija “ukradena”. Takoj naslednji dan napišem mail na uredništvo. Kmalu sem prejel tudi e-mail, v katerem se je urednica opravičevala za neljubo situacijo, saj bi naj fotografijo sneli z mojega bloga po pomoti. Po nekaj izmenjenih mailih smo se dogovorili za ustrezno odškodnino, urednica pa je tudi predlagala, da bi v znak opravičila naredila z menoj intervju. Ideja se mi je zdela zanimiva in tako je nastala zadeva, ki jo vidite spodaj. Prva poved te objave je namenjena ravno reviji Spekter in uredništvu. Glede na to, da večje medijske hiše in podobna podjetja kradejo fotografije kot po tekočem traku in so nato še ob tem, ko jih opozoriš na krajo, še bolj arogantni in nesramni, moram reči kapo dol uredništvu na Spketru.
Tako, kdor me še ne pozna oz. bi rad izvedel kakšne žgečkljive informacije, si naj prebere intervju. ;)

PDF-ja intervjuja še nisem dobil, zato objavljam skan. Upam, da je berljivo.

Edit: Pdf file do intervjuja lahko dobite tukaj.

Umirjeno nedeljsko popoldne… glavna akterja: Gregor Harih in Špela Kobal

Gregor: Daj alo grema ven, pa me boš fotkala (ukazovalno povedano)
…Špela ga pridno uboga…
Gregor: Odpri kovček, pa grema postavit fleshe
…Špela odpre kovček in se loti dela…
Gregor: Pa kak to delaš?. Kaj ne vidiš da je lažje če tu odviješ pa potem ta del vrtiš…
Špela: Sej pa je te vseeno kak narediš, samo da stoji tak kot je treba.
Gregor: Ee, daj sem!! (sam dokonča)
… potem ko je oprema že postavljena in funkcionira…
Špela: Postavi se zdaj za nekaj uvodnih fotk, potem pa ti bom jaz povedala kaj bi rada.
Gregor: Dobro
Gregor: Pa kak to držiš fotoaparat? Zakaj maš oni sprožilec tam doli če pokončno slikaš?? Zakaj maš toti preklemani trak okoli šijanka?? Daj sem, sem daj!! Kaj si to nardila??
Špela: Pa kaj je zdaj narobe? Se boš sam fotkal? Kaj sem te jaz prosla, da bi te fotkala??
… menjata lokacijo, saj sta ugotovila, da garažna vrata niso preveč zanimiva. Gregor začne premikat tehniko proti glavni cesti. Špela mu sledi z fleshom…
Gregor: Tak tu zdaj stoj, pa me fotkaj ko bom skočo!! (Ukazovalno povedano)
…Špela naredi posnetek, Gregor pristopi do nje in pogleda fotografijo…
Gregor: Pa kaj maš to not? Kdo rabi toti drog tu zraven?? Kaj ti sploh gledaš kaj? Kdo bi naj to vido? Kaj jaz fotkam al ti? Postavi se bol tja!! (mislim, da je vsem jasno na kak način je bilo to povedano)
Špela molči in si misli: Pič***u ma****ter ko mu bom fuknila toti fotoaparat na cesto pa naj avto prek pelje, bomo pol vidli kdo se bo jokal. Jaooo, nehaj se že delat pametnega sej pa te veš da se ne ukvarjam s tem!!…Špela se premakne in naredi nekaj posnetkov. Iz jeze da bi naredila kak dober posnetek se vleže tla in dalje fotografira…
… za konec pa izjavi Gregor zmagovalno izjavo…
Gregor: Lej, sej razumeš da jaz to delam tebi v dobro, ne??
… po photoshootingu sta vselo odpujsla domov…

Nauk zgodbe: Največji misleci, znanstveniki, voditelji … se niso “rodili” pod rokami mile vzgoje in nauka, vendar je strastno pel bič modrosti mojstra. :)))

p.s.: Tole objavo jemljite z rezervo… :)

Davnega 17. septembra 2006 sem napisal objavo z enakim naslovom. Nekje leto in pol po tem spet pišem podoben naslov. Tokrat podoben kader, vendar druga tehnika.

Včeraj sem bil s kolegi zmenjen, da se dobimo na kakem pivu v Klubu-mc. Že takoj ob vhodu so me skupaj s Špelo “napadli” aktivisti Amnesty international Slovenija. Pojasnili so nama, da izvajajo kampanjo, s katero naj bi prav v času olimpijskih iger v Beijing-u vzpodbudili kitajsko oblast, da bi uvedli pozitivne spremembe v smislu človekovih pravic. Zavzemajo se predvsem za sledeče pravice: odprava smrtne kazni, nemoteno in svobodno delo zagovornikov človekovih pravic, poštena sojenja za vse in odprava cenzure, zlasti na spletu. Vzela sva si 2 minuti časa in odtisnila štempiljko z napisom “olimpijska zapuščina” ter napisala vsak svojo misel, katero bodo posredovali kitajskim oblastem. Če koga zanima kaj več o tej kampanji si lahko o tem prebere tukaj.
Fotografija, ki je nastala isti dan (nekje 5 ur prej), je nastala sicer nastala iz čisto drugega razloga, vendar se mi zdi, da je z zgoraj opisano tematiko simbolično zelo povezana. Kaj pa menite vi?