gregorjev foto blog

S Špelo sva prejšnji petek in soboto preživela v dobri družbi, v koči na Ribniškem Pohorju. Na več kot tisoč metrih je temperatura v noči iz petka na soboto padla krepko pod ničlo, zato smo se zbudili v precej belo jutro (ne, ni snežilo, le močna slana je bila). Celi “zalimani” smo počasi gledali skozi okno proti kristano čistemu modremu nebu. Kljub temu nobeden izmed nas ni nekak bil navdušen, da bi se podal v naravo. Pečen kostanj in malce pregloboki pogledi v kozarec so pripomogli k temu, da smo do kosila vsi ostali doma in se “rehabilitirali”. Toplo sonce pa je ozračje toliko segrelo, da bi bil greh, da ne bi šli na zrak. Tako sva s Špelo odšla mimo Ribniške koče proti vrhu. V senci so rokavice in volnena kapa kar lepo pristajali, na soncu pa jih je bilo potrebno hitro sneti. Skoraj pri vrhu sva s Špelo opazila drevo zanimive rasti. Ena izmed dveh glavnih vej je bila oblikovana, kot bi že od nekdaj nekdo ležal na njej. Špela je takoj stekla do drevesa in se ulegla v drevesno ležišče. Jaz navdušen nad sceno sem takoj iz žepa potegnil iPhone in pričel fotkat. Vmes so mimo prišli neki pohodniki in začudeno gledali, zakaj nekdo leži na drevesu, drugi pa se meče pod njim. Ampak to mene ne moti. Važen je rezultat. :) Hiter pogled na zaslon je pokazal, da trda svetloba sonca prav dobro pristoji, kristalno čisto nebo pa je dodalo le še piko na i. Po nekje 20 fotkah sem bil zadovoljen jaz in tudi Špela, ki ni rabila več pozirat… :) Nazaj v koči sem na pogledal posnete fotke in jih na hitro obdelal s pomočjo iPhone aplikacije Photoshop.com. Rezultati so bili precej zanimivi. Delo z aplikacijo je enostavno in zabavno (nekaj fotk ste lahko videli na mojem Facebook profilu). Kljub temu, da ima iPhone aplikacija kar precej funkcij, ga ni čez namenski program na računalniku. Tokrat sem se malo “ovohal” Aperture in moram rečt, da je kar solidna alternativa Lightroom-u.

Prednost poročne fotografije je v tem, da vidiš veliko novih krajev. Pri Milici in Juretu sem tako prevozil skoraj celotno Slovenijo, da sem prišel do kraja njune proke: Nove Gorice. V Novi Gorici sem bil le enkrat, oz. še to sem se le peljal skozi na poti proti Gorenjski. Takrat me je pustila mlačnega, zato sem se odločil, da ji na jesenski dan dam novo priložnost. Z Milico in Juretom sem se dogovoril za portretiranje ob Solkanskem mostu, ki je znamenitost okolice Nove Gorice. Večina vas verjetno pozna most, verjetno pa marsikdo ne ve, da je Solkanski most most z najdaljšim kamnitim lokom na svetu. Čudovita arhitektura in nenazadnje simbolika starega mostu je bila torej kot nalašč za portretiranje. Poročni par na bregu Soče, v ozadju pa ponavljajoči se oboki iz rezanega kamna so dajali odličen kontrast in hkrati harmonijo.
Nova Gorica z okolico se je tako pokazala v povsem drugi luči, saj ponuja veliko več, kot pa lahko človek opazi na prvi pogled.

Še več fotografij s poroke pa najdete na namenski spletni strani http://weddings.gregorharih.com v galeriji.

Tjaša in Tilen sta me že na samem začetku presenetila s tem, da sta imela jasno predstavo kar se tiče poročnih fotografij. Želela sta nekaj unikatnega in nevsakdanjega. Odločila sta se, da bo poročni dan potekal le v ožjem družinskem in prijateljskem krogu ter da bo zajemal le civilno poroko. Tako smo se odločili, da bomo portretiranje nekoliko bolj razširili, da bomo lahko naredili res dobre fotografije. S skupnimi močmi smo razdelali zgodbo, ki je že na papirju zvenela precej zanimivo. Civilna poroka je potekala na Ljubljanskem gradu, zato smo kraj za portretiranje izbrali kar staro Ljubljano, ki je s svojo značilno in simpatično arhitekturo nudila “peskovnik” za naše portretiranje.
Poroka je nekaj zelo intimnega, zato popolnoma razumem poročne pare, ki se odločijo, da fotografom ne dovolijo prikaza fotografij na internetu. Tjaša in Tilen sta bila toliko prijazna, da sta dovolila objavo portretnih fotografij, medtem ko bosta fotografije s civilnega obreda obdržala le zase.

Več fotografij s portretiranja pa najdete na namenski spletni strani: http://weddings.gregorharih.com/galerija.html.

Sanda in Denis sta že na prvi kavi dokazala, da sta izjemno prijeten par. Tako smo se zelo hitro ujeli in se dogovorili, da se “vidimo” tudi na poroki. Povedala sta, da se bo začetni del poroke odvijal v Ljubljani, tako je bližina centra Ljubljane kar klicala, da bi ga izbrali za portretiranje. Sanda je ob besedi portretiranje kar prebledela. Pojasnila je, da se ne fotografira rada, če pa se že mora, pa ima na vseh fotografijah zaprte oči. Takoj sem ji pojasnil, da portretiranje izvedem nekoliko drugače. Vse skupaj zgleda bolj kot bi snemali film. Pri portretiranju ni nekega statičnega poziranja in gledanja v objektiv. Čeprav je bila Sanda še nekoliko skeptična, smo se kljub temu dogovorili za okvirno zgodbo.
Na dan poroke sem imel odkrito povedano nekaj več treme, kot po navadi. Razlog je bil verjetno to, da se tudi Denis ukvarja s fotografijo. Po nekaj začetnih minutah je trema zaradi precej sproščenega vzdušja popustila. Na portretiranju sem obema še enkrat objasnil, da naj sledita zgolj “scenariju” in da naj se obnašata, kot da me ni. Denis se je sprostil zelo hitro, Sanda je potrebovala nekoliko več časa, vendar o “neprijetnem” občtuku pri fotografiranju in o zaprtih očeh ni bilo ne duha ne sluha. Po nekje dobre pol ure je Sanda tako “padla” v portretiranje, da je sama pričela dajati ideje, povedala pa je tudi, da se še nikoli ni počutila tako dobro pri fotografiranju. Kljub temu, da smo hodili skozi strogi center Ljubjane, ki je bil poln ljudi, sta Sanda in Denis pozirala kot prava modela. Tako smo lahko naredili fotografije, katere me ni bilo strah pokazati.

Več fotografij pa kot vedno na namenski spletni strani:http://weddings.gregorharih.com/galerija.html.