Kuba: tropski otok, kjer se je čas ustavil
Kar malo sram me je, da je blog sameval že skoraj eno leto od zadnje objave. Odločil sem se, da ga ne pustim digitalnim Matildam in ga obudim od mrtvih ter obrišem prah in pajčevino. Nadaljujem prav tam, kjer sem ostal: pri mojem zadnjem večjem potovanju: Kanada in Kuba, ki se je zgodilo že davnega januarja, februarja in marca prejšnjega leta. Glede na to, da so v polnem teku že plani za novo potovanje čez nekje dober teden dni, bo treba pohitet s kakšno objavo, da vsaj malce oddelam zamujeno.
Verjetno bi lahko o potovanju po Kubi napisal celo knjigo, vendar se bom kljub skušnjavi poskušal omejiti in biti kar se da informativen z kar se da malo besedami. Seveda pa naj te besede podkrepijo še fotografije, za katere pa že velja stari rek, da ena fotografija pove več kot tisoč besed.
Če torej začnem na začetku, sva s Špelo, po najinem kratkem obisku pri njenih sorodnikih v Kanadi, iz mrzlega Toronta odletela proti Havani, prestolnici Kube. Zimske obleke sva stlačila globoko v nahrbtnik in na vrh potegnila kratke hlače in majice. Let ni bil nič posebnega, vendar sva cel čas razmišljala kaj naju čaka v mesecu in pol, ki sva ga planirala za obisk Kube. Po pristanku je najprej sledil temperaturni in še nato kulturni šok. Na letališču sva menjala nekaj našega denarja v njihove CUC-e (konvertibilni Peso – z njim večinoma plačujejo turisti; denar za boljše srvari…) in CUP-e (Kubanski Peso – večinoma ga uporabljajo Kubanci; za osnovne potrebščine, vreden 1/25 CUC-a). Nato pa v taksi in proti prestolnici. Med vožnjo sva bila tiho in le opazovala skozi šipo. Visoke palme, stari ameriški avtomobili, ulice polne ljudi, socialistične, a vseeno nekoliko drugačne stavbe,… Še vedno nekako nisva dojela, kaj se dogaja okrog naju in da bo to sedaj najin dom za mesec in pol. Taksistu sva dala naslov Case particular (kot apartma, kjer stanuješ pri Kubancih doma; strogo pod nadzorom s strani države) in čez kake pol ure sva že bila v centru Havane. Odpravila sva se v hišo, kjer bi naj stanovala. Izkazalo se je, da je najina Casa kljub rezervaciji zasedena. Seveda to pri Kubancih ne predstavlja problema in takoj so nama uredili drugo Caso. Dve ulici levo in dve desno in že sva bila tam. Sprejela nas je mlada družina in počasi sva se udobno namestila. Po malo aklimatizacije sva se odločila, da greva na ulico in malce spoznava, kako zadeve funkcionirajo. Le po nekaj metrih sva prišla v ulico, ki je bila zaprta za avtomobile in na kateri je mrgolelo ljudi. V roku naslednje ure sva doživela vse kar se da doživeti in ugotovila, kako delujejo Kubanci. Ugotovila sva, da je veliko “jineterotov” (na katere je opozarjal že Lonely Planet) – ljudi, ki ki te hočejo na tak ali drugačen način pretentati (prodati neoriginalne cigare, urediti prevoz, hrano, stanovanje, parfume….). Seveda nabijejo provizije. Da pa ne bom predlog, pa lahko, v kolikor bi kdo želel, v komentarjih napišem kakšno zgodbico, ki se nama je pripetila. Ko sva s Špelo prehodila že kar nekaj ulice, mimo mene gre nekdo s fotoapratom, ki mi je bil sumljivo znan. Pogledam malo bolje in glej ga hudiča: Arne Hodalič. Obrnem se in stopim do njega ter ga ogovorim. Oba presenečena izmenjava nekaj besed in greva naprej… Počasi sva s Špelo imela dovolj avanture za tisti večer, zato sva se vrnila v Caso in zaspala. Prvi dan namensko nisem imel namena fotografirati, saj sem želel spoznati, kako kaj poteka, kakšni so ljudje,… Opazil sem, da so vsi precej sproščeni in kljub večernemu obisku ulice se nisem počutil ogroženega. Zato sem se odločil, da naslednji dan fotoaparata iz roke ne dam. In tako so nastale prve fotografije…
Pogled iz stopnišča hiše kjer sva stanovala. Tukaj so meli neko kvazi improvizirano avto delavnico, saj so avtomobile popravljali 24/7. :)
Otroci se rolajo po zdelanih ulicah…
In prvi bolj resen portret. Večina Kobancev je precej sproščenih kar se tiče fotografiranja in se sploh ne obremenjujejo. V kolikor vprašaš po dovoljenju, jih večina pritrdi. Popolnoma drugače, kot kje drugje po svetu. Določeni po fotografiranju želijo kak drobiž. Revščina se kar pozna.
Pogled v tipični Kubanski avto, ki je v večini primerov letnik 1959 ali starejši in sestavljen iz več avtomobilov skupaj. :)
Ljudje so veliko na ulici. Hodijo po ulici in pogovarjajo se na ulici. Delijo si jo z neizpravnimi avtomobili.
Pogled kot iz kakšnega starega “gangster movie-ja”. :)
In še hiter pogled na njihovo mesnico. Sveže zakoljejo in razrežejo ter prodajo. Hladilnika ni.
Potepuški psi so kot zaščitni znak Kube. So kot nacija zase. Večinoma niso agresivni, čeprav imajo po Lonely Planetu sodeč precej bolezni. Veliko jih je tudi poškodovanih, brez dlake, z redčimi očmi, razjeami,… Skratka nič prijetnega za ljubitelja živali.
In pa pogled na čudovito Kubansko ariheturo. Žal je tako, da veliko stavb, sploh v centru Havane propada. Glede na lokalne informacije se vsak dan v Havani zrušijo tri stavbe.
Ter otroci. Polni zagnanosti, veselja, otroške radosti. Igrajo na ulici in to z drugimi otroci. Nekaj čudnega za naše okolje. Večina želi kakšno stvar od turista. Fotoaparate in podobne stvari je potrebno trdno prijeti…
El Capitolio. Včasih je bil to sedež vlade, sedaj je tukaj akademija za znanost.
V notranjosti je La Estatua de la República, tretji največji kip znotraj stavbe na svetu.
Ter dvorane, kjer so včasih klicali k Che Guevari in Fidelu.
In še moja malenkost kot Che Guevara. :)
Na levo in na desno so čudoviti hodniki Salón de Pasos Perdidos.
In še ena druga dvorana.
Pogled skozi okno.
Na stopnicah Kubanec s kamero iz kamene dobe fotografira tipično turistko. Večina jih obišče Havano iz kakšnega rezorta (Varadero in podobno).
In še čudovoti prizor stare ulice in starega avtomobila. Zgodovina iz leta 1959 postane sedanjost.
Zaradi pomankanja denarja veliko stvari stoji ali propada. Mislim, da je fotografija dovolj zgovorna.
Sem že rekel, da so barve na Kubi čudovite. Od stavb, avtomobilov, morja, pa vse do ljudi.
Castillo de los Tres Reyes Magos del Morro, grad ki stoji na drugi strani Havane in je včasih ščitil mesto pred vdori Piratov. Danes turistična točka. Od mesta fotografiranja pa do grada je tunel pod morjem.
In še pogled na nek drugi kip čez cesto. Definitivno je mogoče videti, da so Kubanci imeli izjemno država, ki pa je obdana s super-kapitalizmom izgubila blišč.
In še Museo de la Revolución, kjer je mogoče videti ogromno stvari povezanih z revolucijo iz leta 1959. Vmes so še stare čudovite sobane.
Tudi Kubanci obiskujejo muzeje, ne samo turisti. Plačujejo z CUP, medtem ko turisti z CUC.
In še ena kupola, podobna tisti v El Capitoliu.
Umetniško delo, ki predstavlja Ladjo Granma na kateri sta upodobljena Fidel in Hugo Chavez, ki prikazuje prijateljstvo in tesno sodelovanje obeh držav.
Ter še ena sobana.
Zunaj so razna prevozna sredstva povezana z revolucijo.
Letalstvo.
In glavna ulica, ki vodi od El Capitolia do morja oz. ulice Malecon (vsaka ulica v mestu, ki gre ob vodi se imenuje tako)
Kot že napisano – življenje je na ulici.
Eden izmed redkih – pes kot hišni ljubljenček.
In spet Kubanski otroci.
Večer na ulici v centru Havane.
Pogovor.
Po večerji v Casi se odločiva, da še enkrat obiščeva El Capitolio, ki zasije v popolnoma drugi luči.
Pa do naslednje objave. Upam, da tokrat ne bo potrebno za to leto dni… :)
04 Aug 2011 Gregor 9 comments




































































