gregorjev foto blog

Kar malo sram me je, da je blog sameval že skoraj eno leto od zadnje objave. Odločil sem se, da ga ne pustim digitalnim Matildam in ga obudim od mrtvih ter obrišem prah in pajčevino. Nadaljujem prav tam, kjer sem ostal: pri mojem zadnjem večjem potovanju: Kanada in Kuba, ki se je zgodilo že davnega januarja, februarja in marca prejšnjega leta. Glede na to, da so v polnem teku že plani za novo potovanje čez nekje dober teden dni, bo treba pohitet s kakšno objavo, da vsaj malce oddelam zamujeno.
Verjetno bi lahko o potovanju po Kubi napisal celo knjigo, vendar se bom kljub skušnjavi poskušal omejiti in biti kar se da informativen z kar se da malo besedami. Seveda pa naj te besede podkrepijo še fotografije, za katere pa že velja stari rek, da ena fotografija pove več kot tisoč besed.

Če torej začnem na začetku, sva s Špelo, po najinem kratkem obisku pri njenih sorodnikih v Kanadi, iz mrzlega Toronta odletela proti Havani, prestolnici Kube. Zimske obleke sva stlačila globoko v nahrbtnik in na vrh potegnila kratke hlače in majice. Let ni bil nič posebnega, vendar sva cel čas razmišljala kaj naju čaka v mesecu in pol, ki sva ga planirala za obisk Kube. Po pristanku je najprej sledil temperaturni in še nato kulturni šok. Na letališču sva menjala nekaj našega denarja v njihove CUC-e (konvertibilni Peso – z njim večinoma plačujejo turisti; denar za boljše srvari…) in CUP-e (Kubanski Peso – večinoma ga uporabljajo Kubanci; za osnovne potrebščine, vreden 1/25 CUC-a). Nato pa v taksi in proti prestolnici. Med vožnjo sva bila tiho in le opazovala skozi šipo. Visoke palme, stari ameriški avtomobili, ulice polne ljudi, socialistične, a vseeno nekoliko drugačne stavbe,… Še vedno nekako nisva dojela, kaj se dogaja okrog naju in da bo to sedaj najin dom za mesec in pol. Taksistu sva dala naslov Case particular (kot apartma, kjer stanuješ pri Kubancih doma; strogo pod nadzorom s strani države) in čez kake pol ure sva že bila v centru Havane. Odpravila sva se v hišo, kjer bi naj stanovala. Izkazalo se je, da je najina Casa kljub rezervaciji zasedena. Seveda to pri Kubancih ne predstavlja problema in takoj so nama uredili drugo Caso. Dve ulici levo in dve desno in že sva bila tam. Sprejela nas je mlada družina in počasi sva se udobno namestila. Po malo aklimatizacije sva se odločila, da greva na ulico in malce spoznava, kako zadeve funkcionirajo. Le po nekaj metrih sva prišla v ulico, ki je bila zaprta za avtomobile in na kateri je mrgolelo ljudi. V roku naslednje ure sva doživela vse kar se da doživeti in ugotovila, kako delujejo Kubanci. Ugotovila sva, da je veliko “jineterotov” (na katere je opozarjal že Lonely Planet) – ljudi, ki ki te hočejo na tak ali drugačen način pretentati (prodati neoriginalne cigare, urediti prevoz, hrano, stanovanje, parfume….). Seveda nabijejo provizije. Da pa ne bom predlog, pa lahko, v kolikor bi kdo želel, v komentarjih napišem kakšno zgodbico, ki se nama je pripetila. Ko sva s Špelo prehodila že kar nekaj ulice, mimo mene gre nekdo s fotoapratom, ki mi je bil sumljivo znan. Pogledam malo bolje in glej ga hudiča: Arne Hodalič. Obrnem se in stopim do njega ter ga ogovorim. Oba presenečena izmenjava nekaj besed in greva naprej… Počasi sva s Špelo imela dovolj avanture za tisti večer, zato sva se vrnila v Caso in zaspala. Prvi dan namensko nisem imel namena fotografirati, saj sem želel spoznati, kako kaj poteka, kakšni so ljudje,… Opazil sem, da so vsi precej sproščeni in kljub večernemu obisku ulice se nisem počutil ogroženega. Zato sem se odločil, da naslednji dan fotoaparata iz roke ne dam. In tako so nastale prve fotografije…

Pogled iz stopnišča hiše kjer sva stanovala. Tukaj so meli neko kvazi improvizirano avto delavnico, saj so avtomobile popravljali 24/7. :)

Otroci se rolajo po zdelanih ulicah…

In prvi bolj resen portret. Večina Kobancev je precej sproščenih kar se tiče fotografiranja in se sploh ne obremenjujejo. V kolikor vprašaš po dovoljenju, jih večina pritrdi. Popolnoma drugače, kot kje drugje po svetu. Določeni po fotografiranju želijo kak drobiž. Revščina se kar pozna.

Pogled v tipični Kubanski avto, ki je v večini primerov letnik 1959 ali starejši in sestavljen iz več avtomobilov skupaj. :)

Ljudje so veliko na ulici. Hodijo po ulici in pogovarjajo se na ulici. Delijo si jo z neizpravnimi avtomobili.

Pogled kot iz kakšnega starega “gangster movie-ja”. :)

In še hiter pogled na njihovo mesnico. Sveže zakoljejo in razrežejo ter prodajo. Hladilnika ni.

Potepuški psi so kot zaščitni znak Kube. So kot nacija zase. Večinoma niso agresivni, čeprav imajo po Lonely Planetu sodeč precej bolezni. Veliko jih je tudi poškodovanih, brez dlake, z redčimi očmi, razjeami,… Skratka nič prijetnega za ljubitelja živali.

In pa pogled na čudovito Kubansko ariheturo. Žal je tako, da veliko stavb, sploh v centru Havane propada. Glede na lokalne informacije se vsak dan v Havani zrušijo tri stavbe.

Ter otroci. Polni zagnanosti, veselja, otroške radosti. Igrajo na ulici in to z drugimi otroci. Nekaj čudnega za naše okolje. Večina želi kakšno stvar od turista. Fotoaparate in podobne stvari je potrebno trdno prijeti…

El Capitolio. Včasih je bil to sedež vlade, sedaj je tukaj akademija za znanost.

V notranjosti je La Estatua de la República, tretji največji kip znotraj stavbe na svetu.

Ter dvorane, kjer so včasih klicali k Che Guevari in Fidelu.

In še moja malenkost kot Che Guevara. :)

Na levo in na desno so čudoviti hodniki Salón de Pasos Perdidos.

In še ena druga dvorana.

Pogled skozi okno.

Na stopnicah Kubanec s kamero iz kamene dobe fotografira tipično turistko. Večina jih obišče Havano iz kakšnega rezorta (Varadero in podobno).

In še čudovoti prizor stare ulice in starega avtomobila. Zgodovina iz leta 1959 postane sedanjost.

Zaradi pomankanja denarja veliko stvari stoji ali propada. Mislim, da je fotografija dovolj zgovorna.

Sem že rekel, da so barve na Kubi čudovite. Od stavb, avtomobilov, morja, pa vse do ljudi.

Castillo de los Tres Reyes Magos del Morro, grad ki stoji na drugi strani Havane in je včasih ščitil mesto pred vdori Piratov. Danes turistična točka. Od mesta fotografiranja pa do grada je tunel pod morjem.

In še pogled na nek drugi kip čez cesto. Definitivno je mogoče videti, da so Kubanci imeli izjemno država, ki pa je obdana s super-kapitalizmom izgubila blišč.

In še Museo de la Revolución, kjer je mogoče videti ogromno stvari povezanih z revolucijo iz leta 1959. Vmes so še stare čudovite sobane.

Tudi Kubanci obiskujejo muzeje, ne samo turisti. Plačujejo z CUP, medtem ko turisti z CUC.

In še ena kupola, podobna tisti v El Capitoliu.

Umetniško delo, ki predstavlja Ladjo Granma na kateri sta upodobljena Fidel in Hugo Chavez, ki prikazuje prijateljstvo in tesno sodelovanje obeh držav.

Ter še ena sobana.

Zunaj so razna prevozna sredstva povezana z revolucijo.

Letalstvo.

In glavna ulica, ki vodi od El Capitolia do morja oz. ulice Malecon (vsaka ulica v mestu, ki gre ob vodi se imenuje tako)

Kot že napisano – življenje je na ulici.

Eden izmed redkih – pes kot hišni ljubljenček.

In spet Kubanski otroci.

Večer na ulici v centru Havane.

Pogovor.

Po večerji v Casi se odločiva, da še enkrat obiščeva El Capitolio, ki zasije v popolnoma drugi luči.

Pa do naslednje objave. Upam, da tokrat ne bo potrebno za to leto dni… :)

Za vse tiste, ki pa ne veste, kje se nahaja Fotogalerija Stolp, pa je tukaj zemljevid:

View Larger Map

Še pred kakim letom ali dvema sem poln zanosa na morje nosil seveda tudi skoraj kompletno fotografsko opremo, da bi ja ujel vsako “zlato uro” svetlobe in naredil dober posnetek. Seveda pa je to pomenilo tudi veliko obveznost in tudi skrb, sploh v kakšnih apartmajih, kjer je že lastnikov pes bil sumljiv. Seveda pa tudi nisem ravno pristaš puščanja opreme v avtu. V tem duhu je tako letos oprema ostala doma. Fotografiranju pa se kljub temu nisem odpovedal, saj je bil zraven seveda tudi dandanes nepogrešljivi pripomoček – mobilni telefon.
Čeprav na začetku nisem bil preveč navdušen nad fotoaparati v mobilnih telefonih, saj je bila kvaliteta na začetku res slaba in se je že na daleč videlo, da je bila fotografija posneta z mobilnim telefonom, so danes fotoaparati v mobilnih telefonih precej napredovali in so fotografije precej uporabne. Programska oprema za obdelovanje fotografij direktno na mobilnem telefonu pa vse skupaj še olajša, fotografije pa so bolj zanimive in unikatne.
V tem stilu sem tudi jaz obdelal fotografije posnete na letošnjem dopustu. Uporabil sem aplikacijo Plastic Bullet za iPhone, ki sicer generira dokaj naključne obdelave, vendar z nekaj vztrajnosti se najde obdelava, ki ustreza fotografiji. Nad rezultati obdelave sem resnično presenečen, saj je pri določenih fotografijah res težko opaziti razliko med klasičnim digitalnim fotoaparatom in fotoaparatom mobilnega telefona. Očitna razlika bo v prihodnosti vse manjša in končno bodo tudi fotoaparati v mobilnih telefonih postali resnično uporabni za zabavo in tudi resnejše delo.
Mobilni telefon pa je lahko tudi super naprava za krajšanje dolgega časa, ki tudi na dopustu kdaj pa kdaj pride. Prav v ta namen je bila napisana tudi ta objava.

Tags: morje, potovanje

Kot obljubljeno v prejšnji objavi iz Kanade, se tokrat posvečam ljudem oz. bolje napisano t.i. “street fotografiji” oz. po slovensko ulični fotografiji. Že nekdaj me je ta zvrst precej zanimala, saj komaj ljudje zapolnijo mesto in ga oživijo. Mesto brez ljudi je samo po sebi mrtvo in ne more dihati. Različna mišljenja ljudi, različne kulture, različne rase, različne starosti mestu vlijejo dušo in ga oživijo. Fotografirati oz. zajeto ravno to esenco mesta je ključ pri street fotografiji. Fotograf mora, v kolikor želi zabeležiti esenco mesta, delovati kar se da tiho, v ozadju, brez da je opažen. Tako lahko zajame ljudi v njihovi naravni okolici in zajame človeka takšnega kot je v okolici kot je. Prav zaradi tega so mojstri street fotografije uporabljali majhne rangefinder fotoaparate, ki so s svojimi objektivi dovolj majhni, da jih je težje opaziti, fotograf pa je z njimi bolj okreten in oprezen.
Osebno sem se na zadnjem obisku v Torontu trudil doseči tudi jaz. Tokrat mi vreme ni šlo na roko, saj je bilo zunaj ledeno mrzlo in so posledično ulice bile dokaj prazne. Če pa je kdo hitel po ulici, pa je le ta bil tako oblečen, da je bil komaj razpoznaven. Na ulicah je bilo tudi precej brezdomcev, ki si jih lahko že na daleč prepoznal, saj so v večini primerov ležali kar na tleh, nad jaški, iz katerih je pihal topel zrak iz podzemne in raznih kurilnic ter tako držali svojo telesno temperaturo dovolj visoko. Ko naju je s Špelo že precej nazeblo, sva odšla v bližnji Starbucks na spenjeno mleko z nekaj vode in kofeina. Fuj. Raje imam domačo podaljšano kavo z mlekom, a takrat je prav zaradi mraza pasalo spiti nekaj toplega. Spodobi pa se tudi, da “uživaš” kulturo v kateri se nahajaš. :) Ko sva se po nekje uri dovolj zagrela, sva se še sprehodila po eni izmed glavnih ulic, kjer je bilo nekaj več ljudi. Fashion junkiji očitno ne čutijo mraza, saj sta prosojna majčka in odprta jakna povsem dovolj. Na koncu pa spet na podzemno in proti toplemu domu pakirati za naslednjo etapo – Kubo.