Če sva bila že prvi dan tako navdušena nad pokrajino Viñalesa, sva sklenila, da drugega dneva ne bova zapravila s poležavanjem, ampak sva se peš odpravila na pot, ki sva jo opravila dan prej s konji. Pričakovala sva, da ne bova hodila veliko, a se je na koncu izkazalo, da sva bila nad pokrajino tako nadušena, da sva si rekla, še malo, pa še malo. Na koncu je po občutku in po karti sodeč celoten “trip” znašal nekje dobrih 15km. Pri tem je seveda nastalo kar nekaj fotografij, zato kar direktno k njim…

V Viñalesu so znani po tem, da znajo narediti kolo iz odpdnega materiala. In res jih je veliko takih.

Domačini, v kolikor nimajo kakega dela, počivajo v ležalnikih, na terasi svoje hiše in se prijetno guncajo.

Tudi domačinke seveda počnejo isto… :)

In pa še kmetijska mehanizacija v Viñalesu.

Ter kmetijska mehanizacija nekoliko bolj revnejših.

In arhitekturno precej moderna banka.

V Viñalesu je mogoče srečati ogromno zanimivih starcev, ki kar kličejo po fotografiranju. Večina jih brez problema privoli.

Za varnost je treba poskrbeti. :)

Pogled po ulici Viñalesa.

In še avtomehanična delavnica. Šolski primer iznajdljivosti Kubancev.

Ter še pogled po drugi ulici. Počasi se oddaljujeva iz mesta.

In še kmetijska mehanizacija. :)

Zanimiva barvna kombinacija.

Na Kubi so plastične vrečke tako redke, da jih določeni operejo in posušijo za ponovno uporabo. To je eko. :)

In počasi se nama odpre pogled na pokrajino Viñalesa.

Vmes še grema mimo nekaj hiš. Sredi dneva počivajo vsi, še pes, le butasti turisti hodijo naokrog.

In pa še presenečenje malo naprej – gnezdo malih pujskov kar sredi potke.

Oblačno vreme je še dodatno doprineslo k drami te lepe pokrajine.

Barva zemlje je res intenzivno rdeča.

Ter spet kmetijska mehanizacija. :)

Vmes pa še nekaj pašnikov in govedo.

Poti tukaj so neprevozne, zato se kmeti prevažajo s naravnimi prevoznimi sredstvi. :)

Počasi napredujeva naprej. Cilj je jama nekje na začetku hribovja na sliki. V Lonely Planetu piše, da je jama zelo lepa in da se jo da obiskati. To naju žene naprej kljub 30°C.

Zanimivo je, kako hitro zemlja spremeni barvo. Precej zanimive so tudi lesene kolibe.

In še mogočno drevo sredi polja.

Še malo in bova pri jami. :)

Še ena koliba.

Po nekaj lutanja nama celo uspe najti jamo. Začetni del sploh ni impresiven, navznoter pa se hitro stemni. Pred jamo so na turiste čakali vodiči domačini, a se za ogled jame zaradi njihovih slabo svetlečih svetilk nisva odločila. Pa naslednjič. :)

Tako nadaljujeva pot po prekrasni pokrajini in greva mimo še enega pašnika.

Vmes prečkava neko posestvo, kjer je lastnik zunaj očitno nekaj delal. Vprašal naju je, če bi želela kaj popiti. Na začetku sva rekla, da ne, a sva se po nekaj korakih zaradi vročine hitro premislila. Ponudil nama je nekaj stvari, a sva se odločila za kokosov sok, med in rum.

Ter še priprava napitka.

Vse skupaj zgleda precej domače, a napitek je bil izredno osvežujoč in dober.

Vmes še prosim za nekaj portretov in jih seveda tudi dobim. Napitek plačava po občutku in najin gostitelj je bil več kot zadovoljen.

Počasi se oddaljujeva od hribovja, kjer je bil najin cilj in tako zavijema na pot proti casi.

Vmes še srečava nekaj kmetov, ki jih tudi portretiram.

Sredi najhujše vročine pa najdeva tudi blatno kopel. :) Špela ga hitro izkoristi.

In še rezultat. :)

In še nasad nam precej znanega sadeža.

Skoraj pred mestom Viñales, pa najdeva nasad tobaka. Seveda se odločiva, da pogledava bližje.

V notranjost kolibe dva delavca na svoji ramenih nosita palice polne tobaka in jih zlagata. Tobak se mora pred obdelavo in predelavo v cigare in cigarete ustrezno posušiti.

Posebne police poskrbijo za to, da se tobak lepo suši. Arhitektura kolibe je takšna, da skozi vleče kar se da močan prepih.

Prihod s palico polne tobaka.

In zlaganje na police. Zahvaliva se za ogled in greva naprej.

Nekoliko naprej proti nama pritečeta dva otroka in se nato vrneta nazaj. Spet zaprosim za portet. Seveda ni problema.

Malo naprej se moj pogled ustavi na veseli starki. Pristom in vprašam ter fotografiram.

Nekoliko naprej pa srečava starejšega gospoda, ki je spokojno jahal svojega konja. Konji na Kubi izgledajo precej slabo, a sem na koncu ugotovil, da so skoraj vsi takšni in da jim v večini ne manjka nič.

Zanimivo je, da ima igrišče za baseball skoraj vsako mesto oz. celo vas. Pogled skozi stranski vhod.

Zelo utrujena od najine poti in že precej lačna sedeva h kosilu. Ogromne porcije in odličen okus je doprinesel k temu, da so krožniki ostali prazni.

Po kosilu pa se seveda prileže kaka domača cigara. Seveda v stilu. :) Pa do naslednje objave.

 

Be Sociable, Share!