S Špelo sva se odločila, da najino nekaj več kot mesec dni dolgo potovanje po Kubi primerno razporediva po raznih delih te otoške države. Tako sva se na osnovi prijateljevih nastvetov in Lonely Planeta odločila, da se odpraviva na zahod in sicer v malo mestece Viñales. Zelo zanimivo je bilo že čisto na začetku, ko sva iskala avtobsni prevoz. Za rentacar se nekako nisva odločila, saj so kar visoke cene, hkrati pa precej slabe ceste, označbe in seveda kaotičen in nevaren promet. Avtobusni prevoz je v osnovi na Kubi precej dobro urejen. Za turiste vozijo posebni avtobusi, ki se imenujejo Viazul. Avtobusi so sicer kitajskega porekla, a vseeno na prvi pogled delujejo solidno. Ko sva prispela na glavno avtobusno postajo sva izvedela, da so vse povezave za Viñales na ta dan že zasedene. Ugotovila sva, da bi morala karto rezervirati nekaj dni prej, saj se avtobusi hitro napolnijo. In tako sem poskušal prijazni gospe, ki dela na “šalterju”, pomahati z nekaj CUC-i, pa se ni dala. Izven avtobusne postaje pa so kvazi taksisti poskušali pridobiti turiste za prevoze na razne destinacije. Pričel sem se pogajat za prevoz v Viñales. Iz 150 CUC za poln avto sem v 5 minutah prišel na 80 CUC. Po precej prepričevanja sem še nekoliko znižal ceno, a vseeno je bila nekaj višja od avtobusnega prevoza. Ko se je avtobus pričel polniti, pa se izkazalo, da očitno nekdo ni prišel, ki je rezerviral, zato sva na avtobusu našla mesto še midva. In tako sva že bila na poti proti Viñalesu. Zanimiva je že bila sama pot z avtobusom, saj se je mestna pokrajina počasi spreminjala v pokrajino narave. Pa kar na fotografije. :)

Veliko površin je poslikanih, porisanih z raznimi revolucionarnimi motivi. Na tej fotografiji prihod revolucionarjev z ladjo Granma.

Kuba premore tudi nekaj bolj novejših stavb.

Prihod na avtobusno postajo nekoliko izven Havane. Astro so avtobusi s katerimi se vozijo tudi Kubanci. Oni plačujejo z CUP-i, turisti s CUC-i.

Prevozna sredstva vedno znova presenečajo. :)

In pa počasi prehod v naravo. Pomirjujoč pogled na palme.

Vmes smo se ustavili, kjer so imeli vse kar turist potrebuje. Na fotografiji live performance neke glasbene skupine. Prostovoljni prispevki zaželjeni. :)

Lesene koče v bujnem rastju.

In pogled na čudovito pokrajino na poti v Viñales.

Na drugi avtobusni postaji so precej zaposleni. :)

Na poti v Viñales se pelje skozi mesto Pinal del Rio. Mesto, ki v osnovi ni tako zanimivo, zato sva ga s Špelo izpustila.

Premorejo tudi težjo gradbeno mehanizacijo.

Zanimivi del mesta, kjer so skoraj vsi zidovi polni grafitov.

Pozabil sem povedati, da so Kubanci zelo dobri umetniki. Med njimi je tudi kar nekaj znanih, tistih bolj klasičnih.

In spet revolucionarna propaganda. In to 50 let po sami revoluciji.

Če se ne motim, so to Kubanci, ki so v zaporu v ZDA. Seveda veliki heroji za Kubo.

Po prihodu v Viñales je bil izhod iz avtobusa kar težak, saj je na avtobus čakalo ogromno lastnikov “cas”, ki so želeli, da bi dobili turista v svojo caso. S Špelo sva na avtobusu spoznala neko mlado Kubanko, ki je rekla, da ima lepo caso na voljo in da lahko stanujeva tam. Dogovorila sva se za dobro ceno in tako sva šla kar tja. Odločitev ni bila slaba, saj je bila hrana tam božanska. In še pogled na najino caso.

Večer sva se odpravila v Casa de la cultura, kjer so imeli prireditev, ki je prikazala njihove staroselce. Odlična predstava z dobro glasbo in seveda mojitotom v roki.

…

Ljudje v Viñalesu se pretežno ukvarjajo s turizmom in kemtijstvom.

Uličice precej spominjajo na kako ameriško mesto. Le arhitektura je nekoliko drugačna. Se pa živi v stilu. :)

Pogled na šolo v Viñalesu.

Prihod v šolo.

Ponovno neko čudo od kipca, ki prikazuje pet herojev, ki se bodo vrnili. Na sredini pa Jose Marti.

Ureditev mesta je preprosta in lepa.

In še šolarja.

Dva revolucionarja. :)

Podobno kot v Havani, se tudi tukaj večina stvari dogaja na ulici.

Prihod na čudoviti glavni trg mesta.

Na trgu pa tipična kubanska pojava.

In še hiter pogled v cerkev.

V Lonely Planetu piše, da se v Viñalesu splača iti jezdit konje, saj si lahko tako ogledaš čudovito pokrajino hitreje. Veliko Kubancev na ulici ponuja jahanje. Tisti, ki imajo biznis na črno so seveda ugodnejši. Na fotografiji pa najin vodnik, ki naju je peljal v hribovje in neko jamo/prehod, ki ponuja pogled na mesto. Tako je bilo vsaj obljubljeno. :)

Če je bil pogled nekoliko slabši, pa je bilo v skromno ceno všteto pitje soka iz kokosa in ročno zvita cigara iz tobaka z bližnjega polja.

V vmesnem času pa raje izkoristim čas za nekaj fotografij pokrajine. Čudovito, ni kaj.

…

In še koliba, kjer smo dobili kokosov sok in cigare.

Prikaz zvijanja cigare. Verjetno vam je znano, da je Kuba znana po tem, da po mnenju mnogih, proizvaja najboljše cigare na svetu. In res je tako. Preizkušeno na lastnih pljučih. :)

Tehnika zvijanja ni enostavna. Za eno cigaro pa je potreben tudi različen tobak. En je za zunanji ovoj, ki mora biti vlažen in elastičen, drugi je za okus, tretji da cigara gori,…

In še drugi turisti in najin vodnik.

Ter še večerno ocenjevanje cigar v casi. Levo je cigara, ki jo kadijo domačini. Paket 25 cigar zavit v bel papir (podobno, kot se pri nas kupi sladkor) stane 1CUC, kar je nekje 0,8€. Tako torej je ena cigara nekje 3 centa eura. Te cigare so strojno zvite in nekotroliranega tobaka. Lahko naletiš na kako dobro, lahko pa je tudi slaba. Na sredini originalna Monte Cristo Nr. 2. Klasika, ki jo marsikdo pozna. Kontroliran tobak in zelo izrazit okus. Odlična za dolgo večerno kajenje. Čisto desno pa še domača, ki sva jo dobila v kolibi. Zvita in lepljena je z medom. Tako se ne vdihuje lepila, ki je pri drugih cigarah. Skadil sem jo nekoliko kasneje, saj se je še morala nekoliko posušiti, a okus je bil nekaj čisto drugega. Zelo prijeten okus z močnim okusom po zemlji. Za ljubitelje cigar je obisk Kube torej obvezen. :)

Be Sociable, Share!