Špela je po konjski injekciji kmalu prišla “k sebi” in že sva kmalu spet postopala po ulicah Havane. Počasi nama je zmanjkovalo njihovega denarja, zato sva morala v najbližjo Cadeco, njihovo banko, kjer je mogoče zamenjat razne internacionalne valute v njihov denar. Ne priporočam menjave ameriških dolarjev, saj te pri menjavi oglobijo s kvazi neko kaznijo, ker menjuješ “sovražni” denar v njihove Pesote. :) Tako sva s Špelo imela raje Eure. Kubanci imajo tudi zelo dober sistem kar se tiče čakanja v vrstah, saj je na Kubi pri raznih stvareh potrebno kar nekaj čakanja v vrstah. Nobenemu se nikamor mudi. In po nekaj dnevih na Kubi, se tudi tebi preneha muditi in enostavno uživaš ob pestrem uličnem dogajanju. Sistem se imenuje “El ultimo”, kar bi v prevodu pomenilo “zadnji”. Zadeva pa funkcionira tako: Ko prideš do vrste, se postaviš na konec in vprašaš, kdo je tukaj “El ultimo”. Tisti, ki je zadnji ti to pove. In vse kar moraš narediti je, da si ga zapomniš. Nato počakaš, da še pride nekdo za tabo in vpraša, kdo je “El ultimo”. Ker si sedaj ti “El ultimo”, mu to poveš. In tako lahko zapustiš vrsto in greš po drugih opravkih. Kubanci imajo približen občutek, kako hitro oz. bolje rečeno počasi se bo vrsta premikala in pridejo nazaj v vrsto tik preden so na vrsti. Takrat poiščejo svojega predhodnika in se enostavno postavijo v vrsto. Prav vsi Kubanci razumejo sistem in se ga tudi držjo. Ni nobenega vrivanja, prerivanja in nekulturnosti, ki so pri nas precej znane in pogoste. In da spet ne bom predolg, bom tokrat raje malo več pokomentiral same fotografije.

 Nekaj ulic stran od najine case.

 In pa pogled na vrsto pred Cadeco. Določeni čakajo, določeni pa se poslužijo sistema “El ultimo”.

Na nasprotni strani raztovarjajo njihov najbolj znani alkoholni produkt – rum Havana Club. V Havani je tudi muzej, ki sva obiskala zadnje dni najinega potovanja. Havana Club se pije čisti, ali pa kot osnova za razne koktejle, kot so Cuba libre, Mojito,…

In pa en voajerski pogled v torbico čakajoče gospe.

Vrsta se počasi premika. Pogled po vrsti nazaj razkrije zanimive obraze.

Po menjavi denarja se odpraviva naprej…

Zraven Capitolia Coco taxiji čakajo na svoje stranke.

Tik za Capitoliom pa še tovarna in muzej cigar Partagas, ki sem jo obiskal zadnje dni pred odhodom. V zvezi z nakupom cigar bom takrat razkril tudi eno zanimivo zgodbo.

Pot proti morju zaznamuje kolonialna arhitektura. Kaže na nekoč čudovito obdobje, ki je minilo. Po pogovoru z nekim Kubancem je bila Havana menda na četrtem mestu med najlepšimi mesti na svetu.

In precej tipičen pogled: kolonialna arhitektura in avtomobil iz leta pred revolucijo.

Na ulici igrajo tudi ulični glasbeniki, ki te takoj privabijo, da z njimi zapoješ ali zaigraš. Mnogi želijo tudi kakšno plačilo. Che Guevara še vedno velja za heroja revolucije in je za njih ikona.

In še pogled na muzej, ki sva ga s Špelo tudi obiskala, a je bilo fotografiranje žal prepovedano. Res ogromen z res veliko deli. Vsekakor se splača ogled.

Zraven Capitolia pa še gledališče.

Kako ulico stran pa že bolj žalosten pogled. Psi na Kubi so večinoma potepuški. Kljub temu v osnovi niso agresivni.

Street art.

Vse ulice so precej pisane. Podobno je z avtomobili. Mislim, da sem že rekel, da imajo Kubanci radi barve.

Če so določeni avtomobili v zelo slabem stanju, je tudi veliko takih za katere bi rekel, da so muzejski eksponati. Lastniki seveda za njih izjemno skrbijo.

In še pomemben del komunikacije na Kubi. Mobilni telefoni so bili v času najunega obiska (januar – februar 2009) zelo redki oz. celo prepovedani. Dandanes je vlada zakone nekoliko sprostila in so na voljo za nakup.

Za takšne fotke se splača potovat na Kubo. Otroci so res otroci in vsi se zelo radi fotografirajo.

Po dolgem sprehodu počasi postaneva lačna in se vrneva v caso. Pogled iz hodnika razkrije improvizirano avto delavnico, kjer so vsak dan sredi ulice popravljali avtomobile.

Spet se vrneva na ulice Havane. Mislim, da sem že tudi napisal, da je vso dogajanje na ulicah. Kubanci imajo nekaj, na kar smo mi pozabili.

Na Kubi je obvezna tudi šolska uniforma. Glede na barve hlač oz. kril je mogoče določiti ali gre za osnovnošolca ali srednješolca,…

Veliko oken in vrat na Kubi ima samo kovinske ograje. Steklenih oken je malo.

Veliko avtomobilov ima na vetrobranskem steklu neke vrste srebrno folijo. Tako vozniku ostane le ozek pas, skozi katerega lahko vidi na cesto. Na Kubi je to seveda dovoljeno. :)

In še večerni pogled na Malecon. Zanimiv kontrast med avtomobiloma.

Poizkušanje večerne sreče.

Veliko Kubancev pride večer na Malecon posedat na betonsko ograjo, igrat razne inštrumente, sanjarit,…

Pogled na drugo stran razkrije žalosten pogled. Po besedah nekega Kubanca se na dan zrušijo štiri stavbe zaradi slabega stanja. In to samo v Havani.

Določene stavbe zgledajo nekoliko bolje.

In še pogled po Maleconu.

Očitno imajo tudi v drugih ulicah avto delavnice.

Kuba je v osnovi zelo varna država. Za to skrbijo tudi redne patrulje po mestu.

In pa njihov nacionalni šport: baseball. Kdo bi si mislil. Tudi jaz nisem mogel verjeti, a vsi otroci in mladi ga igrajo in v svetovnem merilu so Kubanci eni izmed boljših.

Čakanje na udarec.

In še portret ponosnega igralca.

Med hojo proti casi naju ustavi prijetna gospodična, ki nama pojasni, da njena mama praznuje rojstni dan. Želi, da prideva v hišo, da nazdravimo. Želi tudi, da naredim nekaj posnetkov. Seveda ugodim želji. Najprej fotografiram njo, nato še mamo.

Sreča jim je zapisana v očeh. Po nekaj fotkah se poslovimo. Oba sva zelo prijetno presenečena nad gostoljubnostjo in odprtostjo Kubancev.

Pot naprej naju vodi mimo mesnice. Sem omenil, da večina mesnic nima hladilnikov, ampak ima meso kar na pultu? :)

In ja, tako sem si predstavljal Kubo.

Ko se vrneva nazaj v caso, avto še vedno popravljajo. Sedaj jih je celo več po principu: več glav več ve. Zraven pa še varnostnik, ki je, kolikor sem jaz uspel ugotoviti, varoval vhod v stavbo, kjer je bila najina casa. V naslednji objavi pa najino potovanje na zahod Kube, v “tobakorodno” pokrajino  - Vinales.

Be Sociable, Share!