Kuba: Prevozna sredstva

Končno sem se spet lotil nadaljevanja pisanja na temo Kube, ki sva jo s Špelo obiskala sedaj že skoraj pred dvema letoma. Čas izjemno hitro beži in glede na to, da ga je vedno manj, je težko izbrati, obdelati ter še napisati objavo, saj enostavno vzame preveč časa, čeprav je želja in volja. Pa da ne bom spet preveč dolgovezil se takoj lotim teme. Tokrat so to prevozna sredstva na Kubi. Če se je čas na Kubi ustavil nekje leta 1959, ko je bila revolucija, se je tudi tehnologija in s tem tudi prevozna sredstva. Da ne bo kdo narobe razumel, seveda je mogoče najti tudi kakšne nove (predvsem znamk Pegueot, Gelly, Škoda,…), saj jih država kupuje kot razna službena vozila. S Špelo sva se o Kubi veliko naučila iz Lonely Planeta. V tej priročni knjigici piše, da je hrana na Kubi načeloma varna, le raznih uličnih kioskov s hrano, ki izgledajo slabo, se je treba izogibati. In ker sva s Špelo tudi malo trmaste narave in ker rada poskusiva nove stvari, sva na ulici poskusila tudi neke mini sendvičke z nekim čudnim mletim mesom. Rezultati dokaj nepametnega dejanja so se pokazali kmalu, saj je Špela že imela simptome zastrupitve s hrano. O detajlih verjetno ne rabim razlagati. Poskušala sva, da bi se sama pozdravila, a ni šlo. Tako sva se odločila, da bo treba obisk pri zdravniku. Lastnica case, v kateri sva bivala, je poklicala taksi. in ta je kmalu prišel. Zapeljal naju je v “turistično” bolnišnico na drugi konec Havane. Sprejeli so naju zelo hitro in zanimivo je bilo kako izjemno so bili prijazni. Zdravnik je govoril angleščino kot iz knjige. Vse profesionalno in super. Špela je dobila injekcijo, tisto ta pravo “konjsko” – kovinsko. Zraven je dobila še neko zdravilo za pomiritev želodca in prašek za rehidracijo. In tako sva se “pozdravljena” počasi odpravila ven iz bolnišnice. Vratar v bolnišnici naju je vprašal, če potrebujeva taksi. In tako sva že sedela v neki stari Ladi. Čeprav je Lonely Planet pisal, da je pametno uporabljat le “uradne” taksije, sva tega vzela, saj sva bila oba izčrpana. In tako se peljemo po maleconu proti najini casi, ko naenkrat glasno poči in zamaje celoten avto, kot da bi pod avtom eksplodirala bomba. Primem se za sedež, medtem pa je “taksist” spretno ujel avto, da ga ni obrnilo okoli svoje osi. Ko smo se ustavili pogledam levo in desno ter nazaj. Zadaj vidim avtomobilsko kolo, ki se je kotalilo na nasprotni pas. Pogledam Špelo in izjavim:”Oni tip je zgubil kolo”. Špela šokirana ni vedela kaj naj reče, jaz pa sem rekel:”Greva ven, tega ne bova plačala.” Ko sva prišla iz avta sva videla nastalo škodo. Avto je bil brez kolesa, ki jo je izgubil med vožnjo. Toliko sem bil priseben, da sem na hitro naredil še fotko našega “taksista”, ki sredi štiripasovnice namešča izgubljeno kolo. Špela je nekoliko dobila na moči in tako sva pot nadaljevala peš. Čez nekje eno minuto sva se na račun nesreče že smejala, čeprav se bi lahko končalo slabo. Čez dobri dve minuti pa mimo naju pripelje sumljivo znana Lada rdeče barve in se zraven naju ustavi in pohupa. Pogledava in vidiva “najinega” taksista, ki kaže, da naj se vsedeva v avto, da bomo nadaljevali pot. Oba čisto šokirana, da je taksit toliko predrzen in si upa po nesreči še vabiti za nadaljevanje poti, zamahneva z roko in mu pokaževa, da naj pelje stran. Ni mu bilo jasno, čemu taškna reakcija z najine strani. Ko je le odpeljal midva spet v smeh. Skratka zanimiva dogodivščina, ki bi se lahko končala drgače. Tako vsakemu, ki bo potoval po Kubi svetujem previdnost pri izbiri prevoznih sredstev, saj se lahko zadeva hitro konča brez nasmeška na ustih. Midva sva jo skupila z manjšim šokom in brezplačno vožjo. Če je bila to neprijetna izkušnja, je pogled na stare ceste s starimi avtomobili – muzej na kolesih, dih jemajoč. Kubanci imajo vse vrste prevoznih sredstev in še največji čudež je, kako jim uspe z minimalno materiala in s tehnologijo iz sredine dvajsetega stoletja jih vzdrževati in celo popravljati. Pa do naslenje objave.