Kot obljubljeno v prejšnji objavi iz Kanade, se tokrat posvečam ljudem oz. bolje napisano t.i. “street fotografiji” oz. po slovensko ulični fotografiji. Že nekdaj me je ta zvrst precej zanimala, saj komaj ljudje zapolnijo mesto in ga oživijo. Mesto brez ljudi je samo po sebi mrtvo in ne more dihati. Različna mišljenja ljudi, različne kulture, različne rase, različne starosti mestu vlijejo dušo in ga oživijo. Fotografirati oz. zajeto ravno to esenco mesta je ključ pri street fotografiji. Fotograf mora, v kolikor želi zabeležiti esenco mesta, delovati kar se da tiho, v ozadju, brez da je opažen. Tako lahko zajame ljudi v njihovi naravni okolici in zajame človeka takšnega kot je v okolici kot je. Prav zaradi tega so mojstri street fotografije uporabljali majhne rangefinder fotoaparate, ki so s svojimi objektivi dovolj majhni, da jih je težje opaziti, fotograf pa je z njimi bolj okreten in oprezen.
Osebno sem se na zadnjem obisku v Torontu trudil doseči tudi jaz. Tokrat mi vreme ni šlo na roko, saj je bilo zunaj ledeno mrzlo in so posledično ulice bile dokaj prazne. Če pa je kdo hitel po ulici, pa je le ta bil tako oblečen, da je bil komaj razpoznaven. Na ulicah je bilo tudi precej brezdomcev, ki si jih lahko že na daleč prepoznal, saj so v večini primerov ležali kar na tleh, nad jaški, iz katerih je pihal topel zrak iz podzemne in raznih kurilnic ter tako držali svojo telesno temperaturo dovolj visoko. Ko naju je s Špelo že precej nazeblo, sva odšla v bližnji Starbucks na spenjeno mleko z nekaj vode in kofeina. Fuj. Raje imam domačo podaljšano kavo z mlekom, a takrat je prav zaradi mraza pasalo spiti nekaj toplega. Spodobi pa se tudi, da “uživaš” kulturo v kateri se nahajaš. :) Ko sva se po nekje uri dovolj zagrela, sva se še sprehodila po eni izmed glavnih ulic, kjer je bilo nekaj več ljudi. Fashion junkiji očitno ne čutijo mraza, saj sta prosojna majčka in odprta jakna povsem dovolj. Na koncu pa spet na podzemno in proti toplemu domu pakirati za naslednjo etapo – Kubo.

Be Sociable, Share!