Preko twitterja sem zasledil, da Jan Ferme, takorekoč blogerski kolega, prireja nagradno igro. Ker sem eden izmed tistih, ki nikoli nimajo sreče, sem že skoraj zamahnil z roko: “Spet ena butasta nagradna igra”. Vseeno pa me je nekaj prepričalo v branje celotne objave. Za sodelovanje na nagradni igri je namreč potrebno napisati objavo oz zgodbo z naslovom: Moja dogodivščina s prenosnim računalnikom, nagrada pa je solidna kamera Toshiba Camileo S20. Ugotovil sem, da imam v rokavu morda aduta, saj se je moja dogodivščina s prenosnim računalnikom začela že pri nakupu in je polna vzponov in padcev. :)
Sem otrok digitalne dobe, zato mi računalnik že od nekdaj ni preveč tuja zadeva, čeprav včasih kaj dela po svoje in ga je potrebno z več ali malo manj truda spet spraviti na pravi tir. Prvi računalnik sem dobil nekje v tretjem ali četrtem razredu osnovne šole, torej nekje leta 1995. Seveda je bil to namizni računalnik s specifikacijami, ki so danes večinoma boljše v marsikaterem mobilnem telefonu. :) Vseeno pa je služil svojemu namenu –  a le do takrat, ko je mi je uspelo sesut operacijski sistem – Windowse. Seveda sem imel takrat premalo znanja za ponovno vzpostavitev, zato je računalnik tu in tam romal tudi na servis. Kmalu pa sem obvladal tudi to zadevo in tako sem postal gospodar nad računalnikom jaz. :) Žal ali pa k sreči (odvisno ali gledaš iz finančnega ali stališča uporabniške izkušnje) pa je razvoj digitalne tehnologije tako hiter, da je potrebno računalnik oz. vsaj določene komponente zamenjati vsake toliko časa. In tako se je pri meni zamenjalo tudi kar nekaj računalnikov. Čas je hitro mineval in po vpisu na faks pa sem ugotovil, da bi bilo super, če bi si omislil prenosni računalnik, saj je potrebno velikokrat kakšne zadeve urediti na poti oz. je delo z njim lažje. Omislil sem si solidno znamko prenosnika in ga kupil pri eni izmed spletnih trgovin. Računalnik je delal brez problema in še vedno, le da je menjal lastnika.
Ker pa sem se v zadnjem času vse več ukvarjal s fotografijo, sem iskal nekoliko bolj zmogljiv računalnik. Vedel sem tudi, da mora biti prenosnik, saj se velikokrat zgodi, da je potrebno fotografije na sami lokaciji pretočiti s fotoaparata in jih ovrednotiti, hkrati pa je prenosnik tudi bolj priročen in “fancy”. :) In tako se je pričela “študija” kaj nabaviti. Da pa lahko opišem oz. orišem celotno zgodbo, moram skočiti v preteklost in sicer nekje okrog leta 1998.
Takrat trinajstletnemu otroku – meni, je šolska ekskurzija v mestno umetnostno galerijo vsekakor predstavljala mučno izkušnjo, saj se po mojem mnenju tisti čut za kulturo in umetnost izoblikuje komaj kasneje, ko se izoblikuje tudi človek, pred tem pa mu vse slike, vsi kipi,… predstavljajo le neuporabno šaro, čas, ki pa je potreben za ogled galerije pa bi bil bolj koristen za nogomet ali igranje iger na računalniku. Prav zaradi omenjenega dejstva sem bil ob obisku umetnostne galerije prijetno presenečen, ko sem namesto slik, ki negibno visijo na stenah in kipov, ki v dinamični pozi čakajo že desetletja, opazil nekaj računalnikov. Učiteljico sem hitro vprašal, ali smo sploh prišli v galerijo. Ta je pritrdila in povedala, da gre za multimedijsko razstavo. Kot otroku, se mi takrat še sanjalo ni, da je umetnost lahko tudi nekaj kaj narediš z računalnikom. Ko sem pristopil nekoliko bliže, sem ugotovil, da ne gre za klasične računalnike, ampak so namesto njih bili Apple računalniki. Za njih sem že sicer slišal, vendar nobenega še nisem videl v živo. Takrat mi je bilo popolnoma fascinantno, kako je Applu uspelo računalnik združiti z monitorjem, izgled oz. dizajn pa je bil za tiste čase precej revolucionaren in napreden. Zelo zanimivo je bilo tudi opazovati vso strojno opremo skozi nekoliko prosojno, rahlo obarvano plastiko na stranicah računalnika. Kasneje sem ugotovil, da sem imel čast spoznati Applov računalnik iMac G3. In očitno je bila ravno ta izkušnja kriva, da je želja po Apple računalniku, kot seme padla na rodovitna tla. Za “vzkalitev” semena pa je bilo potrebno počakati naslednjih enajst let. In tako se časovno spet vračamo v skorajšnjo sedanjost in sicer september 2009.
Kot sem že omenil, sem iskal zmogljiv prenosnik. Prečesal sem skorajda vse spletne trgovine in naredil vse potrebne raziskave, a žal nisem našel pravega modela. Nekje v podzavesti pa je omenjeno seme počasi vzkakilo in mi podalo idejo: “Zakaj pa ne Apple Macbook Pro?”

Uradna fotografija Apple Macbook Pro-ja.

Že od nekdaj Apple računalniki slovijo po svojem odličnem dizajnu, odlični izbiri komponent, odličnem in hitrem operacijskem sistemu brez virusov. Glede na to, da sem imel “našaparanega” dovolj denarja za želeni model, je odločitev že padla – prenosnik Apple Macbook Pro. In tako sem preveril trgovine in njihove ponudbe. Žal pa je Slovenija kot tržišče do Apple računalnikov precej “mačehovska” in so ponudbe večinoma cenovno precej višje od drugih sosednjih držav. Prav zaradi tega sem naletel na Apple trgovino iz sosednje Avstrije. Na mojo srečo so ravnokar imeli akcijo “Verschrottungspraemie”, kar je enostavno pomenilo, da si dobil 100 eur popusta pri nakupu, če si v zameno prinesel svoj star računalnik. K sreči je pri hiši bil doma ravno še en star in nedelujoč računalnik. In tako sem pisal trgovini glede nakupa Macbook Pro-ja. Prijazni trgovci so mi hitro odgovorili in mi posredovali vse informacije kar se tiče končne cene in dobavnega roka. Zgleda, da je v tej trgovini tudi precej slovenskih obiskov, saj ponujajo tudi računalnike s slovensko tipkovnico. Z vsemi informacijami in že rahlo evforičen glede novega računalnika sem naročil želenega Macbooka – seveda s slovensko tipkovnico. In tako sta se začela najdaljša dva tedna v mojem življenju. :) Prav težko je normalno funkcionirati, če nekaj ves čas pričakuješ. K sreči so se držali termina dobave in nekje po dveh tednih sem prejel klic, da je prenosnik le prišel. In tako sem se odpeljal proti 70 kilometrov oddaljenem Gradcu. V trgovini sem prevzel tipično Applovsko zapakiran prenosnik in se odpeljal proti domu. Doma, srečen kot mali otrok, sem hitel z odpiranjem škatle. Ko sem v roke vzel aluminijasto ohišje prenosnika in “začutil” minimalističen dizajn, je srce kar malo hitreje zabilo. Macbook sem počasi odprl in se ponovno čudil odličnemu dizajnu. Če kdo zna delati lepe prenosnike, potem je to Apple. Zmotila me je le ena malenkost: tipkovnica nekak ni imela šumnikov in vseh potrebnih znakov, ki so v večini primerov na slovenskih tipkovnicah. Tako sem najprej “konzultacije” poiskal pri kolegu Urošu, ki je strogi zagovornik in aktivni uporabnik Apple računalnikov. :) Le ta je mojo domnevo potrdil – naročili in prodali so mi Macbook z napačno tipkovnico.

Prvi Macbook Pro z napačno tipkovnico (fotkano z mobitelom, zato malce slabša kvaliteta).

Z občutki jeze in razočaranja sem hitro napisal e-mail trgovini, kjer sem Macbooka kupil. Ne vem, ali samo jaz nimam takšne sreče ali se drugim podobno dogaja, namreč, odgovora ni bilo. Tako sem jih kar poklical in se v “strogi” Nemščini pogovoril. Povedali so, da se dogovarjajo z Applom in da bo treba počakat. S trgovci sem se dogovoril, da me obveščajo, kaj se bodo dogovorili z Applom, a po kar nekaj čakanja spet ni bilo odgovora. Spet je bil potreben klic, tokrat v še “strožji” Nemščini in z bolj resnim glasom. K sreči so mi zagotovili, da bom dobil drugi Macbook in tokrat zagotovo s pravo tipkovnico. Vse lepo in prav, ampak to je pomenilo spet čakanje več kot dva tedna in ponovno, tokrat brezpotrebno, vožnjo do Gradca. Po slabih dveh tednih mučnega čakanja sem končno prejel e-mail, da je Macbook s slovensko tipkovnico le prispel. Na moje presenečenje pa so zapisali, da lahko prenosnik pošljejo po pošti. Ko ga prejmem, naj ga preverim in jim nato tistega z napačno tipkovnico pošljem nazaj. Hkrati pa so še napisali, da mi bodo povrnili stroške pošiljanja. Ob tem e-mailu je bilo po štirih tednih čakanja, spet končno nekaj pozitivnega. In tako se je, kot so obljubili, po nekaj dnevih pred vrati naslikal poštar z večjim paketom. Tokratno odpiranje škatle je bilo polno mešanih občutkov, saj sem nekje v podzavesti čutil strah, da bo s tem Macbookom tudi kaj narobe. Ko sem ga počasi odprl sem videl vse prečudovite šumnike: ščž in celo ć in đ, ki sta v Slovenščini precej malo uporabljena. :)  Ko sem ga vključil, sem ugotovil, da tudi brezhibno deluje. Če sem bil, ko sem v trgovini prevzel prvega Macbooka, srečen kot otrok, sem bil sedaj srečen kot dojenček. :)

Pravi in napačni Macbook Pro. :)

Za povrnitev stroškov pošiljanja napačnega prenosnika nazaj v Avstrijo je bilo potrebno poslati spet nekaj “resnih” e-mailov in ponovno počakati kar nekaj časa, vendar na koncu sem le imel na računu ustrezno vsoto. Hitrost in ažurnost dopisovanja, ko je nakup že opravljen, očitno ni njihova vrlina. :) Na koncu sem prejel še bolj ali manj simpatično opravičilo za vse nevšečnosti. Zapisali pa so tudi, da me ob naslednjem obisku trgovine čaka še darilni bon, ki ga lahko izkoristim. Všečna gesta, ki pa mojega “dragocenega” časa in “skurjenih” živcev ne bo vrnila. ;) Ob vsem tem se poraja tudi vprašanje, ali je pri nakupu sploh smiselno gledati zgolj na ceno izdelka? Morda bi v Sloveniji dobil enak prenosnik brez komplikacij, v enem dnevu, le cena bi bila nekoliko višja. Vendar je od vsakega posameznika odvisno, kaj mu je več vredno. Meni osebno je takrat bil več vreden denar, trenutno pa bi ob podobnem nakupu razmislil še enkrat.
Če sedaj odmislim vse nevšečnosti, ki sem jih imel pri nabavi Macbook Pro-ja, sem sedaj popolnoma zadovoljen uporabnik Apple prenosnika in verjamem, da bo mi dobro služil še kar nekaj časa.

In prav zaradi tega ne morem, da ne bi zaključil z znanim reklom v Nemščini: “Ende gut, alles gut!” oz. po slovensko: “Konec dober, vse dobro!”

Be Sociable, Share!

Tags: , , ,