gregorjev foto blog

Pred dvema letoma smo se Špela, Jure in moja malenkost odpravili na tritedensko potovanje po Kanadi in Združenih državah Amerike. Takrat je to bilo v bistvo moje prvo večje in daljše potovanje v čisto lastni režiji. Tak način potovanja me je popolnoma prevzel in že takrat sem si rekel, da to ne bo zadnje. Ko smo se vrnili s potovanja, sem se dobil na pijači s prijatelji, ki so ravnokar prispeli s Kube. Vsak je poln občutkov na veliko razlagal o doživetjih. Kubo so opisovali kot čudovito deželo s tipičnim tropskim podnebjem in naravo, kot deželo prijaznih, odprtih in gostoljubnih ljudi z odlično hrano in pijačo in seveda z odlično kavo ter tobakom oz. cigarami. Svoj čar pa vsekakor predstavlja tudi zanimiva zgodovina z revolucijo na čelu. In tako je padla ideja za naslednjo destinacijo – Kuba.
Po slabih dveh letih je bilo tako daleč in polno natovorjena sva s Špelo zgodaj zjutraj sedla na vlak za Ljubljano. Po prihodu v Ljubljano sva presedlala na vlak za München. Po vsega skupaj skoraj devet ur vožnje z vlakom sva prispela na glavno železniško postajo, kjer naju je že čakala moja krstna botra. Pri njej, v predmestju Münchena, sva ostala dva dni, vse do najinega leta. Dan pred najinim letom pa naju nemški televiziji zmoti novica o bombnem alarmu na münchenškem letališču. Baje naj bi nek poslovnež zbežal, ko je zapiskal alarm, ko so na eksploziv testirali njegov prenosnik. Varnostne službe gospoda niso ustavile, kaj šele da bi ga kasneje izsledile. Tako je gospod mirno odletel svoji destinaciji naproti. K sreči kasneje niso poročali o kakšnem strmoglavljenem letalu zaradi eksplozije. Omenjen dogodek se je razvil v celotno afero o tem, kako se je to sploh lahko zgodilo in kako slaba je varnost na letališčih. Prav zaradi omenjenega dogodka sva s Špelo pričakovala precej strožje varnostne ukrepe na letališču, zato sva se tja odpravila več kot tri ure pred letom. Po prihodu na letališče pa sva hitro ugotovila, da ni bistvenih sprememb. Bilo je tudi začuda malo ljudi. Le pri računalnikih, ki ti natisnejo letalske vozovnice, sta dva policista pristopila do ljudi okrog računalnikov, saj je en kovček pet metrov stran očitno izgubil svojega lastnika. Le ta se je kmalu našel in vse je bilo spet v redu. Na varnostnem pregledu sem moral pokazati fotoaparat, nakar me je varnostni uslužbenec fotografiral. Očitno mu je bil moj Nikon toliko všeč, da ga je moral na hitro stestirati. Pokazati sem moral tudi vsak objektiv posebej ter odpreti pokrovčke, da so pogledali skozi; vendar jim tega ne gre zameriti, saj so očitno želeli poskrbeti, da imam s seboj le najboljšo optiko. :) Po skoraj rekordno kratkem času sva s Špelo že bila pred ustreznim “gate-om”. Zaradi obilice časa sem iz nahrbtnika privlekel fotoaparat in pričel fotkati zanimivosti na letališču. Že od nekdaj so mi bila letališča precej zanimiva, saj vidiš ljudi zelo različnih profilov: poslovneže, turiste, stevardese, varnostnike, čistilke,… Letališča so kot organizmi, pri katerih ni eden niti malo podoben drugemu. Moje mnenje pa je, da imajo vsa nekaj skupnega: so precej neosebna in delujejo precej sterilno. Po nekje eni uri je bilo naše letalo pripravljeno na vkrcanje. Najprej sva odletela na še nekoliko večje letališče v Frankfurt, od koder sva imela osemurni let v Kanado, natančneje v Toronto. Ups…. Sem čisto pozabil napisati, da sva se odločila, da pred Kubo za osem dni obiščeva še Špeline sorodnike v Torontu. Let je minil brez posebnosti in v Torontu sta naju na letališču že pričakala Francka in Marko. V naslednji objavi pa že iz Toronta, Kanade.
Vidi se, da že dolgo nisem potešil svoje potrebe po “bloganju”, zato sem se sedaj toliko bolj razpisal. Obljubim, da bo v bodoče več fotografij in manj teksta. :)

Nekaterim se zelo mudi…

Spet drugi imajo čas, da preberejo spodobno debel roman…

Tretji pa opravljajo zdolgočasene klice…

Sterilnost sanitarijev – takšne bi si človek želel na Kubi… :)

Bombni alarm na letališču (sedaj lahko odmaknete oči od brhke dame..;)

Čakanje…

In spet čakanje na frankfurtskem letališču…

Tags: kanada, kuba, potovanje