gregorjev foto blog

Kdo bi si mislil, da sta od zadnjega “dopusta” minila že cela dva meseca.  Kljub temu še imam pred očmi čisto živo sliko. Verjetno je k temu, da intenziteta slike še vedno ni padla, prispevala tudi sama pokrajina, ki že skoraj meji na kič. Kljub temu sem bil ob prihodu v Toskano nekoliko razočaran. Verjetno so bile krive govorice in pisanja po raznih blogih, da gre za pravljično deželo, kjer gričom posejanih z raznoraznim žitom ni konca. In tako sem vztrajno iskal to perfektno podobo, ki je očitno ni. Po nekaj časa sem se sprijaznil in ugotovil, da bo kadriranje še precej težko, da ne bi po nepotrebnem zajemal nepotrebnih elementov. Kljub temu, da sem imel zraven precej fotografske opreme, se nisem omejil zgolj na fotografiranje, ampak na “uživanje” na veh področjih, ki jih lahko nudi ta pokrajina.
Zelo hitro od prihodu smo ugotovili, da tukaj živijo čisto drugi Italjani, da so zelo prijazni, ustrežljivi in venomer radi pomagajo. Vsi pa so tudi vredni knjižice, ki jim dovoljuje vožnjo, saj je le ta precej umirjena in varna (popolno nasprotje kaosu v Firencah, ki smo gadoživeli zadnji dan). Človek težko verjame, ampak skoraj nemogoče je bilo v celotni Toskani, torej v celotni pokrajini dobiti prenočišče. Prvi dan smo prespalu v Youth Hostlu v Sieni, drugi dan pa v hostlu nismo bili več zaželjeni, saj je bil hostel v celoti rezerviran. Tako smo bili prisiljeni iskati prenočišče drugje. Po celem dnevu vožnje po čudoviti pokrajini nam je komaj pozno večer uspelo najti majhno sobo. In to na najboljši možni lokaciji: 5 min. vožnje stran od najlepšega dela Toskane in nad gostilno/restavracijo. Hrana v restavraciji je bila božansko dobra (jedel oz. basal sem celo njoke, ki jih sicer sploh ne maram), pri rdečem vinu pa si moral paziti, da ga ne bi po pomoti spil preveč in izpadel navadni slovenski kronik. :) Tiste 5 min. vožnje do najboljše lokacije za fotografiranje se je izkazalo kot zmaga. Tretji dan našega dopusta je bil proti večeru dež. Odločili smo se za večerjo. Nekje na sredini mojega bojevanja z njoki je dež prenehal in počasi se je pričelo jasniti. Mokre sanje vsakega krajinskega fotografa. Brzino prehanjevanja sem še povečal in čez 10 min. sem že bil na lokaciji z iztegnjenim stojalom in brezbarvnim gradualnim filtrom pred objektovom. Ker je že bilo sonce precej nizko, sem imel časa za fotografiranje nekje pol ure. Izkoristil sem kolikor se je le dalo in upam, da fotografije to pričajo.
Kot pa sem že omenil, fotografiranje ni bil ključni element dopusta, tako smo si še ogledali veliko starinskih mest, spili nekaj njihovega dobrega vina, govorili Italjansko (druga oni žal ne znajo; zdaj pa se zmeni kaj;), iskali prenočišče, naredili preko 2000km, jedli kot kralji in še bi lahko našteval…
Nastalo je ogromno fotografij, večina jih je za domači album, krajinske fotografije pa bi znale biti toliko dobre, da si bi jih upal celo pokazati. Zato objavljam le te in upam, da vam pričarajo vsaj malo Toskane. Pa ne misliti, tako kot sem jaz, da je v Toskani vsepovsod tako lepo. ;)