E, pa je uspel že drugi blogerski kostanjev piknik. Število udeležencev od lani ni kaj preveč poskočilo v višave, ampak glavno je, da smo tisti, ki smo se ga udeležili (in tudi organizirali: Denis in moja malenkost), kar se da uživali. Da ne bo kdo rekel, da govorim za druge, raje povem, da je moja malenkost vsekakor uživala. Matias žal ni uspel organizirati modela za fotografiranje, zato sem v zadnjem momentu za model poprosil mojo boljšo polovico. Zjutraj naj bi se dobili ob 10-i uri, vendar sta se za najbolj točna pokazala Simon in Aleš. Olki je bil celo prej, vendar ne na zbornem mestu, ampak pri telefonskem klicu in povedal da se odpravlja od doma in kdaj se bo “naslikal” v Mariboru. Medtem smo se ostali odpravili v center mesta na kavo. Čez kakšno urco pa je že zvonil telefon (na drugi strani Olki), ki je klical za nadalnje direkcije. Kmalu smo se dobili v centru mesta in ker trenutno nismo pričakovali več nobenega, smo se odpravili proti Rakuševem trgu (vsaj mislim, da se imenuje tako), kjer mora neko staro skladišče narediti prostor za nov poslovno-stanovanjski objekt. Prav na ruševinah je bil planiran shooting, tako je Špela hitro smuknila v vojaške hlače, v roko pa vzela HK G36C. Varnostnik (ali delavec???) na ruševinah nam sprva ni dovolil dostopa, vendar se je potem le nekoliko zmehčal. Vseeno je neprenehoma živčno prestopal sem ter tja in tu in tam opravil kak “pomemben” klic. Špela pa se je medtem že vživela v vlogo komandosa, ki na sovražnikovem ozemlju rešuje svoje ljudi. Po slabi uri fotografiranja je varnostnik postal že tako nemiren, da smo raje se odločili, da prenehamo s shootingom. Tako smo se počasi odpravili na kosilo. Pridružila sta se nam Matias in njegova boljša polovica Mateja. Pizzerija Toskana je tudi tokrat prepričala s svojimi picami, nekatere pa ne preveč s svojimi cenami (so baje vse prej Ljubljanske kot pa Mariborske). Po pici pa smo se počasi odpravili proti kraju piknikovanja (Ruše), kjer so nas že pričakali Uroš s svojo nosečo polovico ter kolega Aleš in Špela. Piknik prostor nas je vse popolnoma navdušil, saj smo lahko ob neposredni bližini Drave in nizko pokošeni travici ter ob pogledu na jesensko obarvano obrežje v miru narezali kostanj. Domača drva so se izkazala kot slaba izbira, saj so gorela le ob močni sapi. Kljub temu smo kostanj nekako pripravili do tega, da se je spekel. Ob bolj ali manj izdatni količini mošta ter nekaj peciva je kostanj bil vsaj dvakrat bolj dober. V dobri družbi je čas hitro tekel in tako so po sončnem zahodu začeli odhajati prvi udeleženci. Kljub fotoaparatom in opremi vredni za zelo dober avto, nekako ni nastala nobena skupinska fotka (ali pa vsaj jaz ne vem za njo..:) Če je že naj bi bil blogerski kostanjev piknik tradicionalen, potem, je tradicionalno tudi to, da na pikniku nisem naredil niti ene fotke, ampak sem fotkal samo na ruševinah. Skratka, udeležencem upam, da je bil piknik všeč, ostali, ki pa se ga niste udeležili pa dve besedi: naslednje leto.
Pa še fotke s shootinga:

Be Sociable, Share!