Pogled na radarsko sliko padavin in animacijo je ob logičnem sklepanju dal rezultat, da bo nedeljski dež po nekje dveh urah prenehal. Tako sva se s Špelo odpravila proti mestu, od koder smo se skupaj s kolegom Anžetom odpravili naprej proti Pohorju – Šumiku. Takoj, ko sva se s Špelo pripeljala na dogovorjeno parkirišče sem ugotovil, da tokratni glavni motiv ne bo slap Šumik oz. brzice reke Lobnice, ampak monstrozni Anžetov avto Nissan Navara. Fotografsko opremo in zimske jakne (ja postalo je že hudičevo mrzlo) sva s Špelo na hitro zmetala v Anžetov avto in že smo bili na poti. Že prvih nekaj metrov po asfaltu je pokazal, da z njim ni heca. Ob prehodu na makadamsko cesto pa je pokazal, kje se je dejansko rodil in kje se počuti domače. Ob preklopu na štirikolesni pogon se dobesedno zagrize v cesto in je zlahka ne spusti. Skratka avto, ki je še po velikosti najbolj podoben Hummerju, nas je hitro in varno zapeljal na Šumik. Logično sklepanje o vremenu se je izkazalo kot pravilno, saj je od začetka le malce pršilo, nato pa popolnoma nehalo. Najprej smo se na hitro opravili proti slapu, kjer je vsak malo fotografiral. Nato smo se še ustavili pri nekaj brzicah. Počasi je že vsak imel dovolj fotografiranja narave, zato smo se vrnili do avta, kjer se je pričel drugi del. Anže je poziral pred avtom, Špela je asistirala (držala fleš), jaz pa fotografiral. Nekaj stopinj premalo na  temperaturni skali je bilo odločilnih, da smo fotografiranje izvedli zelo na hitro.
Fotografije med seboj niso povezane, zato ne iskati v njih neke zgodbe. Sicer pa naj fotke govorijo zase.

Be Sociable, Share!