Najprej moram takoj pojasniti, zakaj sploh o tem pišem. Sunita Williams, pol Slovenka pol Indijka na mednarodni vesoljski postaji ISS že veselo kroži okoli Zemlje. Bo nekdo rekel, pa kaj zaj, pač ena polslovenka v vesolju. Ja sej delno je res, samo če imaš tole žensko moč osebno spoznati je pa to nekoliko druga reč. Pisalo se je leto 2005, ko sem preko Ljubljanske fakultete za stojništvo izvedel za projekt Mikrosatelit. Prijavil sem sem in kasneje tudi bil sprejet v ekipo. Iz celotne ekipe pa nas je bilo izbranih pet članov delegacije, ki je 1. julija 2005 poletela v Rusijo raziskovati kako se Rusi lotevajo vesoljskih problemov. Nenazadnje so oni bili tisti, ki so z Gagarinom obkrožili Zemljo. Imeli so tudi izdelan moonladner, vendar je jih s pristankom na Luni prehitela Amerika (če sploh so pristali - obstaja nešteto teorij, da niso pristali na Luni in kontra, sam bog pa ve če dejansko so:) No, da se vrnem nazaj. Kaj smo tam v bistvu počeli. Od zgodnjega jutra do večera smo imeli različne oglede in predavanja svetovno priznanih strokovanjakov s področja vesoljske tehnike. Pa da ne boste rekli, da na fotoblogu pišem take zadeve, ki se fotografije ne tiče. En dan smo imeli predavanje o tipalih-senzorjih za zajem slike-fotografije. Predavanje je bilo skrajno zanimivo, saj se je dotaknilo fotografije. Gospod je govoril o različnih tipalih (CCD, CMOS) ter katera so boljša in zakaj, kako uspešno zajeti signal, ga pretvoriti, uspešna filtracija šuma in nezaželjenih frekvenc, ločljivost celotnega sistema, problem meglic v ozračju, kromatična aberacija,… Po predavanju pa je sledila diskusija. Predavatelja sem vprašal, kako to, da ima eden izmed najboljših digitalnih fotoaparatov Canon 1ds CMOS senzor, ki je dokazano slabši kot CCD senzor. Odgovor je bil dokaj preprost. Ves trik je v obdelavi podatkov. Algoritmi, ki služijo za pretvorbo surovega signala so pač v Canon 1dsu tako hudo dobri, da je končen rezultat enostavno boljši kot od konkurence, čeprav ima konkurenca CCD senzorje. Pokazal nam je še tudi najnovejšo (takrat še dokaj top secret) tehnologijo zajemanja podatkov. Princip je temeljil na tem, da se zaradi konstantnega gibanja satelita lahko preračuna kakšno tirnico bo imel pač nek določen piksel na robu senzorja. Tako lahko računalnik skozi celotno površino senzorja preračunava tisti en sam piksel, ki je bil sprva na robu senzorja. In v čem je point te tehnologije. Da se dobiti veliko bolj “čisti” signal in boljše rezultate in nenazadnje lepšo sliko s satelita.
Pa da se še vrnem nazaj k Suniti Williams. Enega izmed večerov smo imeli rezeviranega za pogovor z astronavti. In prav ena izmed njih je bila Sunita, ki se je izkazala za zelo prijetno gospo. Srečali smo še tudi drugega vesoljsega turista, velikega izdelovalca nekih senzorjev ter še mnogo drugih astronavtov.
Obisk Rusije in ogled celotne vesoljske tehnologije je bil skrajno zanimiva zadeva in ni mi bilo žal, da sem se odločil za sodelovanje pri tem projektu.
Pa še nekaj fotk (posnel jih je kolega; so tudi malo slabše kvalitete). Pa še link do celotne projekta.