Sam pri sebi opažam, da vedno težje najdem motive, ki bi lahko zadovoljili moje potrebe. S tem predvsem mislim na to, da enostavno skordajda ne morem več prijeti fotoaparata v roke ter iti iz hiše in kar nekaj fotografirati. Morda to pomeni, da se je moje oko zbistrilo in postalo senzibilno v fotografskem smislu? Mogoče pa je ravno nasprotno: pada mi ustvarjalnost? Se mi zdi, da je večina profijev hudo brez ustvarjalnosti in inspiracije. Pa da še najprej definiram kdo je to profesionalec. Jaz si pod to besedo predstavljam pač neko osebo, ki za tisto delo prejme denar in tudi živi od tega denarja. Ponavadi so itaq v eno področje usmerjeni in v tistem delajo in delajo in… Fotke pa se ponavljajo, nekatere so boljše, nekatere slabše, vedno pa take, da ustrezajo naročnikom torej so marketinško usmerjene. Pa da ne bo kdo mislil, da je v tem kaj narobe. Narobe zna biti takrat ko nek hoby fotograf zaide v vode, kjer se njegove fotografije marketinško tolmačijo. Takrat še skoraj vsak hoby fotograf zavonja denar in se trudi, da bi si lahko na tak način prislužil kak drobiž ali pa vsaj malo amortiziral ceno drage fotografske opreme. In tukaj nastopim jaz. Tudi jaz si zadnje čase želim na tak način opremo amortizirati. Nenazadnje je bil nakup D200 odvisen od tega. Zdaj pa da se spet vrnem nazaj k začetku - k ustvarjalnosti. Zdi se mi, da je nisem izgubil, le mogoče je zaradi nekoliko bolj marketinškega dela padla, kar pa še ne pomeni, da sem popolnoma brez nje. Če že nekdo želi zraven hoby fotkanja tudi kaj zaslužiti, mora najti zelo dober kompromis, da se mu po eni skrajnosti hoby ne zagabi, po drugi strani pa da ne zasluži premalo. Jaz sem še trenutno v fazi balansiranja in iskanja tega kompromisa, ampak mislim, da sem na dobri poti. Za dokaz, da moja ustvarjalnost še ni padla tako hudo, dodajam eno fotko - avtoportret, ki sem ga posnel včeraj na wc-ju, ko sem fotkal za naročnika. :D
Pa do naslednjič.