Po šarjenju po ebay-u sem opazil neke stare predpotopne fotoaparate. Pa čeprav nisem nikoli se preveč ubadal s fotografiranjem na film, te malo zgrabi nostalgija. Zakaj se ljudje vedno obračamo nazaj, proti staremu, v preteklost, če pa večina pravi, da je treba gledati v prihodnost? Je to, da gledamo v preteklost samo to, da nam je bilo takrat dobro in lepo, zdaj pa nam več ni? Ali pa je mogoče to, da slabe stvari, ko pogledamo v preteklost, zbledijo? Jaz mislim, da je to zadnje. Zdaj pa da pojasnim zakaj. Da se vrnem nazaj k starim fotoaparatom. Torej, ko sem gledal te oldtajmerje, sem se takoj spomnil na naš bivši družinski predpotopni fotoaparat. Odločil sem se, da si ga malo od bližje ogledam. Ker se takrat nisem ukvarjal s fotografijo tak kot se sedaj - hoby, je pač to bila za mene naprava s katero se dela fotke pa nič več in nič manj. Vsi so takrat že imeli fotoaparate, ki so samodejno previjali film, fleš je bil celo vgrajen v ohišje, za dobro osvetlitev pa je poskrbela bolj ali manj dobra avtomatika. Kenoni, Minolte, Pentaksi,… pa še kaj bi se našlo so kazali svoj zadnji napredek v kompaktnih kamerah. Naša familija pa je še vedno bila na tistem starem škrtalu - na Werri 1. Ponavadi sem jaz bil tisti, ki je moral fotografirati. Mene je bilo vedno sram, ko sem vzel tisti kos aluminija z nekaj plastike in steklovja v roke in ga mogel dvignit pred svoje oko ter najprej naviti film in pritisniti na sprožilec. Zadeva je že takrat zgledala staro in počutil sem se kot kaki deda, ki fotka, da bo čez en teden imel spomine na danes, saj je vmes že vse pozabil.
Kak pa na zadevo gledam sedaj. Ko sem prijel fotoaparat po dolgih letih spet v roke tistega občutka nelagodja ni bilo več, ne, še bojše, imel sem prijeten občutek. Ko sem odvil pokrov objektiva ter videl fiksni 50 milimetrski objektiv z blendo 2.8 in optiko Cojsovega Korla sem bil totalno navdušen. Ni tistega občutka navadne plastike, ni tistega občutka masovne proizvodnje. In to je tisto, kar dela stare stvari tako privlačne. Pa dejstvo, da sem sedaj pozabil na tisti očbutek nelagodja, ko sem moral fotografirati z njim in dejstvo, da so pozitivne stvari ostale v spominu, slabe pa zbledele, sedaj dela ta stari fotoaparat tako privlačnega in nostalgičnega.
Prisežem, da bom ga sedaj večkrat vzel v roke, vanj vtaknil kak ČB film, ga ponosno repetiral in dvignil k očesu ter z užitkom pristisnil na sprožilec. Nastale rezultate - fotke pa vam bom z veseljem pokazal. Sedaj pa še kaka fotka tega čudovitega fotoaparata.