gregorjev foto blog

Iz New Yorškega mestnega vrveža smo se preselili proti severu v čudovito majhno mestece Lake Placid, kjer so leta 1932 in 1980 najboljši športniki dokazovali svoje sposobnosti na zimskih olimpijskih igrah. Po vsem mestnem kaosu in natrpanem urniku je bila odločitev, da ostanemo tukaj dva dni, zelo pomirjujoča. Voda v jezeru je ravno prave temperature, da se človek z veseljem vrže vanj. Po sprehajanju na obali sem zagledal tega mačota, na hitro pograbil aparat in zabeležil dogajanje…

p.s.: Vsaka podobnost z realnimi karakterji (Juretom) je zgolj naključna… :)
Za dodatni info glej to objavo.

0%

0%

Za mano je že šest dni potovanja po Ameriki. Od zadnjega posta in do sedaj smo prepotovali že celotno pot od Toronta pa vse do New York-a. Na poti smo se ustavljali tudi v pomembnejših krajih; Niagarski slapovi, Buffalo,… ampak žal ni bilo časa za objave… vse ob svojem času:))) (torej, verjetno enx ko se vrnem nazaj domov…)

Torej, danes je za mano par prehojenih kilometrov skozi južni del New York-a. Prehodili smo vso pot od “Ground zero” do “Bettery park”-a, “Wallstreet”-a, “Federal bank reserve”-a, “Brooklyn bridge”-a in za konec še “China Town”-a. China Town je predel mesta z lastnim, posebnim karakterjem. Vsak človek posebej; vsaka postavljena trafika bi bila brez duše, če bi stala na kateremkoli drugem mestu, vse male tržnice,… vse dobi svoj edinstven pomen. Najbolj so me presenetli prebivalci, ne glede na to kakšne množice ljudi se valijo skozi ulice, do vsakega posameznika so prijazni in spoštljivi. To je mesto, kjer ti ljudje pomagajo, če vidijo da si zgubljen.  Od vsega videnega in prehojenega danes so bile ulice China Towna najbolj fotogenične, zato je ta objava namenjena China Town-u.

0%

0%

Prejšnja objava je delovala morda malce konfuzno in tisti, ki me manj poznajo so verjetno težko ugotovili za kaj gre. Torej, da razložim. Trije slovenčeki: Špela in Jure in moja malenkost smo v nedeljo zgodaj zjutraj odleteli nekaj tisoč kilometrov zahodno od naše prelepe deželice: v Kanado, natančneje Toronto oz. še malce bolj točneje: obrobje Toronta. Cilj prejšnje fotke oz. triptiha je bil ustvariti imaginarno zgodbo treh Slovencev, ki gredo na skupno potovanje z zelo različnimi cilji. Torej, če komu besedilo ni bilo preveč jasno, upam, da je bila fotka dovolj zgovorna.
Na Pearson Int. letališču v Torontu smo pristali točno ob času kosila, zato so gostitelji že “štartali” BBQ. Zaradi Jet-lag-a smo imeli ta dan le kratek spoznavni popoldan in večer.
Naslednji dan je bilo vreme dokaj nepredvidljivo (dež, veter, sonce, dež, sonce,…), zato smo se odločili za avto-trip skozi center Toronta, tako da smo si na hitro ustvarili predstavo o tem kaj še želimo podrobneje videti v naslednjih dneh. Vožnja po celotnem centru vključno z enim postankom za kavo nam je vzela celih 5ur. Zelo rad imam “street” fotografijo, zato je seveda šel aparat zraven. Fotkal sem kar iz avta, zato je bilo celotno fotkanje kar velik iziv. Včasih bi si želel nekoliko več časa za spreminjanje določenih nastavitev, za kadriranje,… vendar pri gibajočem avtomobilu to žal ni bilo mogoče. Pa da ne bom spet predolg, raje pokažem nekaj fotk, ki so nastale med vožnjo.

Kanadske zastave na vsakem koraku.

Crime is happening…

Odsevi.

Čakanje…

Gospa, to pa ni prehod za pešce…

Skozi vetrobransko steklo.

Spet odsevi.

Biznisi, biznisi, biznisi,…

Spet zastave…

Na soncu je kar vroče…

Work at streets…

Kontrasti.

Dogajanje na cesti.

Redar.

Ja, odsevi…

Čudno malo prometa.

…

Ladja Captain John iz Jadrana v jezeru Ontario.

Pogled proti CN tower-u.

Snemanje novega Die hard-a… :D

Kje je dež???

Dogajanje…

…

Stol?!?

Slovenska cerkev: Marija pomagaj

Debata.

Kontrola ceste…

0%

0%

Vsak s svojim namenon, vsak na svoj način, vsak s svojimi željami, a ne glede na vse to, kljub vsemu skupaj. Trije; gospodična, sita malega mesta, željna novih spoznanj in izkušenj, skupaj z uspešnim in pametnim malomeščanskim poslovnežem, ki ve kaj hoče v svojem življenju in fantičem kratke pameti z neizmerno željo po novih kulinaričnih spoznanjih, stopajo v neznano deželo Kanade. Počasi se bo začel iztekati zadnji teden, ki ga bodo ti trije posebneži še preživeli na trdnih tleh te male deželice. In potem… bodo svoje življenje izkusili na nov, poseben in drugačen način.

p.s.: Podobnost karakterjev z realnimi osebami je zgolj naključna…

0%

0%

“Hej hej”, tako se je optimistično začel vsak e-mail, ki sem ga prejel od Tine in Uroša. Radoživ, poln volje, prav tak kot sta bila onadva ob našem prvem srečanju. Obrazložila sta mi, da želita ta dan deliti preprosto z vsemi in se tako odločila, da bosta poroko razdvojila na dva dela in sicer civilni in cerkveni del. Prvi, namenjen predvsem prijateljem je potekal v sproščenem vzdušju; drugi, cerkveni del pa le med ožjimi družinskimi člani. Tako sta imela Tina in Uroš pred seboj organizacijo dveh porok, torej vso delo povezano z realiziranjem poroke pomnoženo z dva in to v rekordno kratkem času. Kjub prenatrpanosti sredi vsega tega kaosa sta imela jasno sliko glede tega kar želita od mene, unikatne fotografije, s pristnimi čustvi! Imela sta vizijo tega, kar bi rada, saj je bila že sama poroka nekaj posebnega, tako smo se na civilnem delu preselili nekje 30-40 let v zgodovino, v življenje borcev za svobodo in mir, poslušalcev dobrega roka,… - HIPIJEV. Kot zakleto je na ta dan bilo slabo vreme. Temperatura se je povzpela na komaj 10°C, vsake toliko časa pa je tudi deževalo . Jaz v usnjeni jakni, Tina in Uroš pa samo v tankih srajčkah. Želja po odličnih fotografijah je bila večja, zato nas tudi takšno vreme ni ustavilo… In tukaj se prične moja zgodba:

Po uspešnih “hipijevskih demonstracijah” je čez teden dni bila še cerkvena poroka. Ta pa bolj v klasičnem stilu.

Sodelovanje je bilo čudovito, zato vama - Tina in Uroš še enkrat hvala.

p.s: Pa da še pojasnim, zakaj ni bilo nobene objave skoraj en mesec. Potrebno je bilo zaključit neštete izpite, mali milijon seminarskih, tisoč poročil in sto ustnih na faksu. Kot vidite zograj, pa so bili vikendi kar zapolnjeni, zato je bilo prostega časa zelo malo. Upam, da je sedaj volk sit in koza cela, čeprav ji že morda manjka kaka noga… ;)

0%

0%

Zadnje dni je res prava norišnica. Na faksu zahtevajo mali milijon seminarskih, izpiti so že tudi tu, hkrati pa je polna sezona porok in s tem povezane poročne fotografije. Včeraj sem se zelo na hitro dogovoril za polurni photoshooting s kolegom in njegovo airsoft Beretto. Škoda, da nisva imela na voljo več časa. Sva pa se zmenila, da se dobiva še kdaj drugič in izvedeva fotografiranje kot se spodobi. Do takrat pa:

0%

0%

Tako za model, fotografa in asistenta je photoshooting naporen. Model se trudi ugodit fotografovim napotkom in hkrati uveljavljati svoje znanje, fotograf poizkuša zadostiti svoja lastna pričakovanja in izvesti photoshooting kar se da uspešno, asistent pa švica za odbojnikom in s karticami v rokah ter se trudi opravit svoje poslanstvo. Pomembno se mi zdi, da se med trdim delom včasih tudi vsi skupaj sprostimo, nasmejimo in prav takrat je model tudi najlažje pripraviti do tega, da pred fotoaparatom naredi nekaj kar drugače ne bi mogel s toliko spontanosti. Glede na “posebnost” fotografij sem se odločil, da bi bilo o objavi potrebno vprašat za mnenje tudi model, in odgovor je bil: “Ja itaq da lahko:) naj folk ve da sm… ja no kakršna pač sm.” :)) V takih trenutkih nastanejo sledeče fotografije:

0%

0%

22.5.2008, Gornja Radgona

0%

0%

Model: Maja
Makeup: Špela & Maja
Styling: Špela & Maja
Asistentka: Špela
Foto: jas

0%

0%

“Canon naj se toplo obuje”, so moje besede po tem vikendu. Sicer se mogoče sliši malo čudno, pa naj pojasnim. Nikon je vzporedno z MTB world cup 2008 organiziral Nikon Solutions, torej vse rešitve na temo digitalne fotografije in vsega povezanega z njo. Nikon je organiziral kar nekaj predavanj; sicer bi se o njihovi kvaliteti dalo debatirati, pa vendar vsaka čast, saj je takih in podobnih dogodkov v Sloveniji premalo. Velikodušno so tudi posojali večino njihove opreme za testiranje. Tako si lahko brez problema s seboj na progo odnesel recimo D3 in Nikkor 600mm F4. Vrednost obojega mi verjetno ni treba pojasnjevati. Če pa vseeno niste tako na tekočem s cenami, naj povem, da se za ta denar da dobiti že kar lep avtomobilček. Sam nisem pretiraval in sem si sposodil “le” Nikkor 70-200 VR, saj me iz dneva v dan vedno bolj vznemirja misel, da bi ga kupil. Kaj naj povem o njem. Nič, saj je na internetu ogromno testov, v detajle pa se nima smisla spuščati, saj gre za izvrsten objektiv, kateremu ni konkurence. Želel sem tudi stestirati Nikkor 85 1.8, saj me tudi ta malo muči, pa ga žal niso imeli na posojo. Recimo, da bom verjel testom in si ga morda en dan privoščil. Najbolj pa so me nasmejali kvazi profiji, ki so si prišli izposodit opremo v smislu: “Kar tega ta vlkega mi dajte”. No, če zadeva funkcionira še med rjuhami, pa bo še tukaj… :) Pohvala gre tudi Apple Slovenija in HP Slovenija, ki so pokazali celoten proces tiskanja fotografij. Žal pa so imeli probleme s ICC profili in so vse moje in verjetno tudi fotografije drugih na papirju izgledale temnejše in manj saturiranih barv.
Da spet ne filozofiram preveč, fotkal nisem veliko, raje sem gledal zanimivo tekmo in pil pivo v VIP šotoru… ;)

Brinclju vsaka čast, da me je lahko prenašal celi dan… :)

0%

0%