gregorjev foto blog

Poroke Vite in Primoža sem se precej veselil, saj smo se dogovorili za daljše portretiranje, kot lokacijo portretiranja pa smo izbrali izbrali čudoviti Blejski vintgar. Nekaj časa pred poroko pa sta mi sporočila, da vintgarja žal ne bomo obiskali, saj bi preveč izgubili na času. Tako smo morali portretiranje prenesti v sam kraj civilne poroke - Radovljico. Simpatičnost starega mestnega jedra se je izkazala za zmagovito kombinacijo. Komaj tedaj sem opazil, da je raznolikost mesnega jedra na dosegu roke ponujala številne možnosti za odlične portrete. Civilna poroka se je odvijala v baročni graščini na Linhartovem trgu. Vita in Primož sta si za svojo poroko domislila prav posebne elemente. Svate so tako pozdravili baročni meščani, ki so jih s svojo uglajenostjo vabili v notranjost graščine. Znotraj graščine  pa so se baletke z beneškimi maskami kot duheci vrteli med svati in jih vabili v baročno dvorano, kjer je ženin že nestrpno čakal na svojo nevesto.

Preostanek dneva je po besedah Vite in Primoža več kot dobro ujet v samih fotografijah, zato raje prepuščam besedo njim.

Več fotografij pa je dosegljivih na sledečem naslovu: http://weddings.gregorharih.com/galerija.html.

Iso 25600 za pokušino… :)))

Človek bi si mislil, da pri vsaki vrsti dela, če jo opravljaš dovolj časa, padeš v rutino. K sreči pa ravno izjeme potrjujejo pravilo, zato je bila poroka Romane in Mateja vse prej kot rutina. Priprave pri ženinu so potekale kot po maslu. Svatov je bilo vse več in ženin je sproščeno nazdravljal. Pri nevesti je sprva zgledalo, da bo precej podobno, vendar se je vse hitro obrnilo. Zadrga na, po meri krojeni obleki, se je uničila in ker je bil ženin že na poti k nevesti, se je prijetna sproščenost dneva spremenila v nočno moro. Verjamem, da je to eden izmed najhujših možnih scenarijev za nevesto, ki se lahko zgodi. K sreči je nevesto tolažila misel, da je ljubezen tisto, kar je v srcu in ne kar je materialnega. Kaj kmalu pa se je izkazalo, da je usoda hotela njuno poroko le začiniti in ne uničiti, saj je nevestina sestra  z mojsterskimi šiviljskimi gibi in v rekordnem času “popravila” zadrgo. Obleka je spet pristajala kot ulita in ženin je že čakal pred vrati.
Kot sem že napisal, takšne stvari poroko le “začinijo” in je ne uničijo, saj verjamem, da bo pri njima prav to tema iskrenega smeha vsakič, ko se jo bosta spominjala.

Ponovno prilagam nekaj fotografij. Več pa jih je, kot vedno, dosegljivih na sledečem naslovu: http://weddings.gregorharih.com/galerija.html.

Čas precej hitro beži in tako je prej ali slej prišel datum 25.4., datum ko sta kot posebni datum na koledarju imela označenega Katja in Peter.

Že iz prvega e-maila sem zasledil njuno navdušenje nad mojim delom, kar je bilo ključnega pomena, da sem na srečanje odšel z precej pozitivnim pričakovanjem. Pričakovanja so se potrdila in tako sem z veseljem pričakoval njuno poroko.
Ta je potekala na podeželju in ji dala domač in klasičen priokus. Še pred samo poroko pa smo se dogovorili za portretiranje v parku “Šole za hortikulturo in vizualne umetnosti - Celje”. Odlično urejena okolica nam je ponudila številne možnosti za dobre fotografije. Katja in Peter pa sta že prej poskrbela za košaro nabranih marjetic, kar je tudi bilo glavno cvetje poroke. Igra “ljubiš, ne ljubiš” je izgubila pomen, saj je pri njima vsak cvet govoril “ljubiš, ljubiš,…” Po dobri uri portretiranja pa smo se odpravili na nevestin dom, kjer so počasi začeli prihajati prvi gostje. Ko se je njihovo število povzpelo na število zapisano na posebnem listku, se je karavana avtomobilov odpravila proti vaški cerkvici. Karavano je ustavila “šranga”, kjer je ženin moral dokazati, da je vreden neveste. To je seveda opravil z odliko in dejanska poroka se je lahko pričela. Po pristni cerkveni poroki pa je karavana svojo pot nadaljevala še do matičnega urada, kjer sta odločilno besedo povedala še na civilni poroki. Moje fotografiranje se je takrat zaključilo, verjamem pa, da so na “ohceti” uživali prav vsi, še posebej pa ženin in nevesta.

Podobno kot v prejšnji objavi o poročni fotografiji, tudi tukaj raje zaključujem z besedami in besedo predajam fotografijam.

Kot vedno, pa lahko več fotografij vidite v galeriji moje namenske spletne strani za poročno fotografijo: http://weddings.gregorharih.com/galerija.html.

Pred časom me je Jernej povabil, da se pridružim pri fotografiranju njegovega kolega Tomi-ja, ki že precej časa “skejta” in obvlada kar nekaj zanimivih trikov. Fotografiranje je bilo čisto brez obveznosti, zato smo si vsi pustili kreativnega duška. Upam, da so temu primerne tudi fotografije. Žal pa so fotogarfije morale na računalniku ostati neobdelane do pred nekaj časa, saj so imele poročne fotografije enostavno prednost. (Prav zaradi tega bo naslednja objava verjetno spet namenjena poročni fotografiji… :)

Pa jo imam še jaz… :) Naslovnica na prilogi časnika Delo - revija Ona.
Model: Katja.

Spodaj sken, original pa je iz te objave.

Alissa in Damir sta bila prav poseben par. Ko sta me kontaktirala, sta mi napisala, da bo njun “dan-D” v začetku maja. Z veseljem sem jima posredoval željene informacije in čakal na odgovor. Vendar ga ni bilo. Minil je skoraj mesec, ko je zazvonil telefon. Presenečen sem ugotovil, da je bila na drugi strani Alissa. Povedala mi je, da sta poroko prestavila na konec tistega tedna, na 4.4. V mislih sem si moral ponoviti njene besede, da sem razumel, kaj mi je pravkar povedala. Povprašala je, če bi slučajno imel čas in bi bil pripravljen fotografirati njuno poroko. Glede na to, da je mesec april še praktično “zimski” mesec in znan po svojem muhastem vremenu, ni preveč priljubljen med poročnimi pari. Tako je bil njun datum še prost in dogovorili smo se za fotografiranje. Tik pred poroko smo se še srečali, da smo se pogovorili o vseh detajlih in pripravljeni smo bili na sobotni finale. V soboto se je poročna zgodba pričela v Celju pri Alissi in Damirju doma, nato se nadaljevala na gradu Tabor v Laškem in se končala s slavnostnim kosilom v srednjeveškem stolpu hotela Evropa v Celju.

Ker pa je čar poročne fotografije prav v fotografijah in ne besedah, raje prilepim nekaj (beri: 35)  fotografij s poroke. Več pa si jih lahko ogledate na moji poročni spletni strani: http://weddings.gregorharih.com na podstrani “galerija”.

Minuli prazniki so spet vplivali na to, da sem dal blog na “on hold” in nisem spisal nobene objave. Od zadnje objave je nastalo kar nekaj zanimivega materiala, zato upam, da bom ga lahko čim prej uredil in seveda tudi objavil.

Tokrat pa objava o odličnem motorju, ki me je precej navdušil. Gre za ime, ki se je pri Ducatiju pojavilo leta 1992. Do danes je Ducati predstavil mnogo izboljšav in naslednjikov. Aktualni model Ducati Monster 969 je luč sveta zagledal leta 2008. Oblikovalskim potezam t.i. naked bike-a je ostal zvest, tako sta pogonski agregat in okvir motorja  popolnoma “naked” oz. vidna. Na motorju najdemo zgolj fundamentalne elemente, brez kakršnekoli šminke. Pomembna je funkcionalnost in ergonomija. Zaradi precej nizke mase ima Monster, kot že ime pove, pošastne pospeške. Naked bike-i imajo tako skonstruirane menjalnike, da nudijo kar se da visoke pospeške, na račun nekoliko nižje maksimalne hitrosti. Prav zaradi tega motor ni namenjen dirkanju, ampak agilni vožnji po vijugastih cestah.

Monsterja si lasti kolega iz Nemčije, ki je čez praznike prišel na obisk. Podal sem idejo, da bi lahko naredili nekaj fotografij, nad čim je bil zelo navdušen. Tako smo se na praznično ponedeljkovo popoldne opravili do bližnjega gozda, skozi katerega teče  cesta. Skratka: lokacija kot nalašč za fotografiranje Ducatijeve pošasti. Naj fotografije govorijo svojo zgodbo.

Hvala pa tudi asistentki Aylin, ki je pomagala pri osvetljevanju.

Mineva več kot leto, odkar me je kontaktirala gospa Tjaša Štempihar in mi sporočila, da ji je bila moja fotografija Lovrenških jezer posebej všeč in da bi jo rada uporabila za oblikovanje priložnostne znamke za Pošto Slovenije. Po nekaj dogovarjana in po podpisu par uradnih listin je danes znamka zagledala luč sveta in je na voljo na številnih poslovalnicah Pošte. Kaj več o priložnostni znamki The Lovrenc lakes on Pohorje si lahko preberete tukaj.

Priložnostna znamka: The Lovrenc lakes on Pohorje

Ter še originalna fotografija iz te objave.

Enotedenska odsotnost je botrovala k temu, da zadnjo objavo na temo Marsewille objavljam šele zdaj.
Fotografiji pa sta nastali v studiu v kombinaciji studijske osvetljave in naravne svetlobe.

Pa še drugi del. Tokrat na lokaciji in v ČB.