gregorjev foto blog

Še pred kakim letom ali dvema sem poln zanosa na morje nosil seveda tudi skoraj kompletno fotografsko opremo, da bi ja ujel vsako “zlato uro” svetlobe in naredil dober posnetek. Seveda pa je to pomenilo tudi veliko obveznost in tudi skrb, sploh v kakšnih apartmajih, kjer je že lastnikov pes bil sumljiv. Seveda pa tudi nisem ravno pristaš puščanja opreme v avtu. V tem duhu je tako letos oprema ostala doma. Fotografiranju pa se kljub temu nisem odpovedal, saj je bil zraven seveda tudi dandanes nepogrešljivi pripomoček – mobilni telefon.
Čeprav na začetku nisem bil preveč navdušen nad fotoaparati v mobilnih telefonih, saj je bila kvaliteta na začetku res slaba in se je že na daleč videlo, da je bila fotografija posneta z mobilnim telefonom, so danes fotoaparati v mobilnih telefonih precej napredovali in so fotografije precej uporabne. Programska oprema za obdelovanje fotografij direktno na mobilnem telefonu pa vse skupaj še olajša, fotografije pa so bolj zanimive in unikatne.
V tem stilu sem tudi jaz obdelal fotografije posnete na letošnjem dopustu. Uporabil sem aplikacijo Plastic Bullet za iPhone, ki sicer generira dokaj naključne obdelave, vendar z nekaj vztrajnosti se najde obdelava, ki ustreza fotografiji. Nad rezultati obdelave sem resnično presenečen, saj je pri določenih fotografijah res težko opaziti razliko med klasičnim digitalnim fotoaparatom in fotoaparatom mobilnega telefona. Očitna razlika bo v prihodnosti vse manjša in končno bodo tudi fotoaparati v mobilnih telefonih postali resnično uporabni za zabavo in tudi resnejše delo.
Mobilni telefon pa je lahko tudi super naprava za krajšanje dolgega časa, ki tudi na dopustu kdaj pa kdaj pride. Prav v ta namen je bila napisana tudi ta objava.

Tags: morje, potovanje

Kot obljubljeno v prejšnji objavi iz Kanade, se tokrat posvečam ljudem oz. bolje napisano t.i. “street fotografiji” oz. po slovensko ulični fotografiji. Že nekdaj me je ta zvrst precej zanimala, saj komaj ljudje zapolnijo mesto in ga oživijo. Mesto brez ljudi je samo po sebi mrtvo in ne more dihati. Različna mišljenja ljudi, različne kulture, različne rase, različne starosti mestu vlijejo dušo in ga oživijo. Fotografirati oz. zajeto ravno to esenco mesta je ključ pri street fotografiji. Fotograf mora, v kolikor želi zabeležiti esenco mesta, delovati kar se da tiho, v ozadju, brez da je opažen. Tako lahko zajame ljudi v njihovi naravni okolici in zajame človeka takšnega kot je v okolici kot je. Prav zaradi tega so mojstri street fotografije uporabljali majhne rangefinder fotoaparate, ki so s svojimi objektivi dovolj majhni, da jih je težje opaziti, fotograf pa je z njimi bolj okreten in oprezen.
Osebno sem se na zadnjem obisku v Torontu trudil doseči tudi jaz. Tokrat mi vreme ni šlo na roko, saj je bilo zunaj ledeno mrzlo in so posledično ulice bile dokaj prazne. Če pa je kdo hitel po ulici, pa je le ta bil tako oblečen, da je bil komaj razpoznaven. Na ulicah je bilo tudi precej brezdomcev, ki si jih lahko že na daleč prepoznal, saj so v večini primerov ležali kar na tleh, nad jaški, iz katerih je pihal topel zrak iz podzemne in raznih kurilnic ter tako držali svojo telesno temperaturo dovolj visoko. Ko naju je s Špelo že precej nazeblo, sva odšla v bližnji Starbucks na spenjeno mleko z nekaj vode in kofeina. Fuj. Raje imam domačo podaljšano kavo z mlekom, a takrat je prav zaradi mraza pasalo spiti nekaj toplega. Spodobi pa se tudi, da “uživaš” kulturo v kateri se nahajaš. :) Ko sva se po nekje uri dovolj zagrela, sva se še sprehodila po eni izmed glavnih ulic, kjer je bilo nekaj več ljudi. Fashion junkiji očitno ne čutijo mraza, saj sta prosojna majčka in odprta jakna povsem dovolj. Na koncu pa spet na podzemno in proti toplemu domu pakirati za naslednjo etapo – Kubo.

Z bratrancem Miranom, ki je tudi fotograf in se v večini ukvarja s fotografiranjem narave, sva se odločila, da bova obiskala Bistriški vintgar. Krajinska fotografija in fotografiranje narave sta zame bile zvrsti kjer sem se koval kot fotograf začetnik, zato se vedno rad vrnem v to zvrst in tu in tam posnamem kakšno fotografijo narave. Pol ure hoje do slapa Šum, visoke temperature in vlaga ter petnajst kilogramov opreme na hrbtu so bili krivi, da sva na cilj prispela mokra, kot bi se stuširala. Po petih minutah sva počasi spet pridobila sapo. Bolj, ko sem gledal nahrbtnik, manj volje sem imel, da bi iz njega vzel aparat, nanj namestil filter ter postavil stativ. Zato sem se hitro odločil za alternativo in iz žepa potegnil iPhone ter pričel “škljocati”. Zaradi enostavnega rokovanja s telefonom sem fotografiral nekoliko drugače, kot bi sicer z aparatom nameščenim na stativ. Nastale fotografije sem obdelal kar v enem izmed “app-ov” na telefonu. Zanimiva obdelava je dodala svoj pečat in končni rezultat me je precej pozitivno presenetil.
In še nauk zgodbe: Včasih je treba izbrati alternativo, če želiš na določen motiv gledati drugače. Tako lahko nastanejo fotografije, ki sicer ne bi. Dodatnih petnajst kilogramov opreme na hrbtu pa lahko dobro vpliva na povečanje moči v nogah in povečanje kondicije. :) Omenjen nauk je možno posplošiti.

Tags: bistriški vintgar, narava

Tokrat pa že četrta objava s fotografijami iz Toronta. Kljub temu, da sva s Špelo v Kanadi oz. Torontu ostala osem dni, bi bil greh, da se ne bi zapeljala z metrojem v downtown in da ne bi prepešačila nekaj glavnih in najbolj zanimivih ulic, pa čeprav sva Toronto dodobra prečesala že pred dvema letoma. Že ko sva sedla na podzemno železnico, sva takoj začutila, da se kaj dosti ni spremenilo. Podzemna je ostala povsem enaka, ljudje podobno, le da so tokrati bili oblečeni kot eskimi. Na poti do downtowna je kar nekaj postaj, vendar ena izmed njih je prav posebna, imenuje se Museum. Ime ni dobila kar tako, saj je postaja okrašena z različnimi “kipci” in sklupturami, ki bi lahko mirno stale tudi v kakšnem muzeju. Ob najinem zadnjem obisku sva to postajo sicer videla, vendar sem jo pozabil fotografirati. Odločila sem se, da tokrat ne bom ostal brez fotografij. Iztopila sva globoko v downtownu, kjer je bilo na moje presenečenje precej malo ljudi. Kmalu sem ugotovil tudi zakaj: bilo je namreč hudičevo mrzlo, veter je pihal kot za stavo, tu pa tam pa je v kako ulico prineslo tudi sneg. Obiskala sva nekaj znamenistosti, sicer pa precej na “random” hodila po ulicah. Da ne bo tematika preveč raznolika, se tokrat  posvečam bolj arhitekturi, v naslednji objavi pa pridejo na vrsto tiste klasične “street” fotografije.