gregorjev foto blog

Na osnovi Lonely Planet vodiča sva se odločila, da bo najin naslednji postanek obmorsko mesto Cienfuegos. Po čudnem naključju sva se za prevoz iz Viñalesa odločila za večji “kombi” taksi, ki je obljubljal hiter prevoz, a se je kmalu izkazalo, da iz tega hitrega prevoza ne bo nič. Ceste proti Cienfuegosu so bile tako slabe, da smo morali voziti slalom med luknjami. K sreči je bil kombi dokaj udoben, tako da daljše potovanje ni bilo tako mučno. Prispela sva zvečer in kmalu ob izhodu iz Taksija naju je že obrožalo nekaj Kubancev, ki so ponujali svoje case za bivanje. Malo omotična od dolge poti sva kar sprejela eno ponudbo in že sva bila v neki hiši v neki sobi. Skoraj čisto sva pozabila, da sva se z lastnico case v Viñalesu pogovarjala glede cas v Cienfuegosu. Le ta nama je priporočala caso prijateljice, ki bi naj imela pogled na morje. Tako sva se sedeč v drugi casi zamislila in sva si rekla, da raje poiščeva caso, ki sva jo “rezervirala” že v Viñalesu. Po nekaj hoje sva prispela do majhne hiške na skoraj skrajnem rtu mesta. Prijazna lastnica naju je že pričakovala in nama razkazala caso ter sobo in “skromno” teraso s pogledom na morje. Izkazalo se je, da pogled na morje sploh ni pogled na morje, ampak je iz terase direkten “skok” v morje. :) Po nekaj pogajanja glede cene sva caso oz. sobo seveda vzela. Po naporni poti sva se najprej okrepčala v casi in nato naredila manjši obhod po rtu mesta. Občutki po obhodu so bili precej mešani, saj je vsaj ta del mesta spominjal vse prej kot na kako Kubansko mesto, vsaj ne na takšno, kot sva jih bila vajena do sedaj. Ta del je bil odlično urejen, z lepimi in arhitekturno zanimivimi hišami ter čudovitimi vrtovi. Tema naju je pregnala v caso in po utrujeni vožnji sva tudi hitro zaspala. Naslednje jutro naju je zbudilo prijetno sonce in seveda vonj po morju direktno izpred terase… Pa kar na fotografije.

Jutranje umivanje zob na najini terasi. Sem že rekel, da je iz terase lep pogled na morje? :)

Čudovita urejenost rta. Ta del me je sumljivo spominjal na kako primestje na Floridi.

Nekaj sto metrov naprej od najine case pa ogromne vile…

Ter še pogled z druge strani. Po napisu sodeč gre za neke vrste marino, kjer imajo bogati turisti s svojimi barkami klubsko vilo.

In še naslednja nekaj metrov naprej…

Pogled na eno izmed cas. Zanimiva arhitektura.

Malce starejše gradnje.

Tukaj se živi v stilu.

Malecon je tukaj manj živ. Sicer pa primeren za prijetne sprehode.

Kljub temu je mogoče naleteti na Kubance, ki si v senci palm privoščijo kak požirek ruma ali piva.

Ter še moška delegacija. :)

In pa eden izmed redkih portretov mene kot revolucionarja. :)

Imajo tudi zabaviščni park…

Ne manjka seveda niti klasika – električni avtki za zaletavanje.

Nekoliko nižje od najine case pa zaslediva zares lepo vilo. Tudi ta je namenjena turistom.

Pogled s prednje strani jemle dih.

Glede na to, da sva tudi sama bila turista, sva seveda pogumno vstopila in se povzpela na vrh od koder je zelo lep razgled.

Stavba premore tudi veliko teraso. Očitno so jo pripravljali za poroko. Verjetno za poroko turistov.

V loži pa so turisti sedeli pri obedu, medtem ko se je, vsaj po videzu sodeč, stara glasbena legenda, pripravljala na nastop.

…

Kljub temu, da so določene stavbe starejše, so urejene.

Zanimivo je videti tudi druge gradbene in arhitekturne stile. Precej spominja na starejše lesene zgradbe v Ameriki.

Prihod kamiona z vodo.

Vidi se, da je mesto svoj razcvet doživelo v preteklosti.

Kljub temu pa se Kubanci poslužujejo poceni prevoznih sredstvev, ki si jih lahko privoščijo.

Naslednjič pa nadaljevanje raziskovanja Cienfuegosa.

Če sva bila že prvi dan tako navdušena nad pokrajino Viñalesa, sva sklenila, da drugega dneva ne bova zapravila s poležavanjem, ampak sva se peš odpravila na pot, ki sva jo opravila dan prej s konji. Pričakovala sva, da ne bova hodila veliko, a se je na koncu izkazalo, da sva bila nad pokrajino tako nadušena, da sva si rekla, še malo, pa še malo. Na koncu je po občutku in po karti sodeč celoten “trip” znašal nekje dobrih 15km. Pri tem je seveda nastalo kar nekaj fotografij, zato kar direktno k njim…

V Viñalesu so znani po tem, da znajo narediti kolo iz odpdnega materiala. In res jih je veliko takih.

Domačini, v kolikor nimajo kakega dela, počivajo v ležalnikih, na terasi svoje hiše in se prijetno guncajo.

Tudi domačinke seveda počnejo isto… :)

In pa še kmetijska mehanizacija v Viñalesu.

Ter kmetijska mehanizacija nekoliko bolj revnejših.

In arhitekturno precej moderna banka.

V Viñalesu je mogoče srečati ogromno zanimivih starcev, ki kar kličejo po fotografiranju. Večina jih brez problema privoli.

Za varnost je treba poskrbeti. :)

Pogled po ulici Viñalesa.

In še avtomehanična delavnica. Šolski primer iznajdljivosti Kubancev.

Ter še pogled po drugi ulici. Počasi se oddaljujeva iz mesta.

In še kmetijska mehanizacija. :)

Zanimiva barvna kombinacija.

Na Kubi so plastične vrečke tako redke, da jih določeni operejo in posušijo za ponovno uporabo. To je eko. :)

In počasi se nama odpre pogled na pokrajino Viñalesa.

Vmes še grema mimo nekaj hiš. Sredi dneva počivajo vsi, še pes, le butasti turisti hodijo naokrog.

In pa še presenečenje malo naprej – gnezdo malih pujskov kar sredi potke.

Oblačno vreme je še dodatno doprineslo k drami te lepe pokrajine.

Barva zemlje je res intenzivno rdeča.

Ter spet kmetijska mehanizacija. :)

Vmes pa še nekaj pašnikov in govedo.

Poti tukaj so neprevozne, zato se kmeti prevažajo s naravnimi prevoznimi sredstvi. :)

Počasi napredujeva naprej. Cilj je jama nekje na začetku hribovja na sliki. V Lonely Planetu piše, da je jama zelo lepa in da se jo da obiskati. To naju žene naprej kljub 30°C.

Zanimivo je, kako hitro zemlja spremeni barvo. Precej zanimive so tudi lesene kolibe.

In še mogočno drevo sredi polja.

Še malo in bova pri jami. :)

Še ena koliba.

Po nekaj lutanja nama celo uspe najti jamo. Začetni del sploh ni impresiven, navznoter pa se hitro stemni. Pred jamo so na turiste čakali vodiči domačini, a se za ogled jame zaradi njihovih slabo svetlečih svetilk nisva odločila. Pa naslednjič. :)

Tako nadaljujeva pot po prekrasni pokrajini in greva mimo še enega pašnika.

Vmes prečkava neko posestvo, kjer je lastnik zunaj očitno nekaj delal. Vprašal naju je, če bi želela kaj popiti. Na začetku sva rekla, da ne, a sva se po nekaj korakih zaradi vročine hitro premislila. Ponudil nama je nekaj stvari, a sva se odločila za kokosov sok, med in rum.

Ter še priprava napitka.

Vse skupaj zgleda precej domače, a napitek je bil izredno osvežujoč in dober.

Vmes še prosim za nekaj portretov in jih seveda tudi dobim. Napitek plačava po občutku in najin gostitelj je bil več kot zadovoljen.

Počasi se oddaljujeva od hribovja, kjer je bil najin cilj in tako zavijema na pot proti casi.

Vmes še srečava nekaj kmetov, ki jih tudi portretiram.

Sredi najhujše vročine pa najdeva tudi blatno kopel. :) Špela ga hitro izkoristi.

In še rezultat. :)

In še nasad nam precej znanega sadeža.

Skoraj pred mestom Viñales, pa najdeva nasad tobaka. Seveda se odločiva, da pogledava bližje.

V notranjost kolibe dva delavca na svoji ramenih nosita palice polne tobaka in jih zlagata. Tobak se mora pred obdelavo in predelavo v cigare in cigarete ustrezno posušiti.

Posebne police poskrbijo za to, da se tobak lepo suši. Arhitektura kolibe je takšna, da skozi vleče kar se da močan prepih.

Prihod s palico polne tobaka.

In zlaganje na police. Zahvaliva se za ogled in greva naprej.

Nekoliko naprej proti nama pritečeta dva otroka in se nato vrneta nazaj. Spet zaprosim za portet. Seveda ni problema.

Malo naprej se moj pogled ustavi na veseli starki. Pristom in vprašam ter fotografiram.

Nekoliko naprej pa srečava starejšega gospoda, ki je spokojno jahal svojega konja. Konji na Kubi izgledajo precej slabo, a sem na koncu ugotovil, da so skoraj vsi takšni in da jim v večini ne manjka nič.

Zanimivo je, da ima igrišče za baseball skoraj vsako mesto oz. celo vas. Pogled skozi stranski vhod.

Zelo utrujena od najine poti in že precej lačna sedeva h kosilu. Ogromne porcije in odličen okus je doprinesel k temu, da so krožniki ostali prazni.

Po kosilu pa se seveda prileže kaka domača cigara. Seveda v stilu. :) Pa do naslednje objave.

S Špelo sva se odločila, da najino nekaj več kot mesec dni dolgo potovanje po Kubi primerno razporediva po raznih delih te otoške države. Tako sva se na osnovi prijateljevih nastvetov in Lonely Planeta odločila, da se odpraviva na zahod in sicer v malo mestece Viñales. Zelo zanimivo je bilo že čisto na začetku, ko sva iskala avtobsni prevoz. Za rentacar se nekako nisva odločila, saj so kar visoke cene, hkrati pa precej slabe ceste, označbe in seveda kaotičen in nevaren promet. Avtobusni prevoz je v osnovi na Kubi precej dobro urejen. Za turiste vozijo posebni avtobusi, ki se imenujejo Viazul. Avtobusi so sicer kitajskega porekla, a vseeno na prvi pogled delujejo solidno. Ko sva prispela na glavno avtobusno postajo sva izvedela, da so vse povezave za Viñales na ta dan že zasedene. Ugotovila sva, da bi morala karto rezervirati nekaj dni prej, saj se avtobusi hitro napolnijo. In tako sem poskušal prijazni gospe, ki dela na “šalterju”, pomahati z nekaj CUC-i, pa se ni dala. Izven avtobusne postaje pa so kvazi taksisti poskušali pridobiti turiste za prevoze na razne destinacije. Pričel sem se pogajat za prevoz v Viñales. Iz 150 CUC za poln avto sem v 5 minutah prišel na 80 CUC. Po precej prepričevanja sem še nekoliko znižal ceno, a vseeno je bila nekaj višja od avtobusnega prevoza. Ko se je avtobus pričel polniti, pa se izkazalo, da očitno nekdo ni prišel, ki je rezerviral, zato sva na avtobusu našla mesto še midva. In tako sva že bila na poti proti Viñalesu. Zanimiva je že bila sama pot z avtobusom, saj se je mestna pokrajina počasi spreminjala v pokrajino narave. Pa kar na fotografije. :)

Veliko površin je poslikanih, porisanih z raznimi revolucionarnimi motivi. Na tej fotografiji prihod revolucionarjev z ladjo Granma.

Kuba premore tudi nekaj bolj novejših stavb.

Prihod na avtobusno postajo nekoliko izven Havane. Astro so avtobusi s katerimi se vozijo tudi Kubanci. Oni plačujejo z CUP-i, turisti s CUC-i.

Prevozna sredstva vedno znova presenečajo. :)

In pa počasi prehod v naravo. Pomirjujoč pogled na palme.

Vmes smo se ustavili, kjer so imeli vse kar turist potrebuje. Na fotografiji live performance neke glasbene skupine. Prostovoljni prispevki zaželjeni. :)

Lesene koče v bujnem rastju.

In pogled na čudovito pokrajino na poti v Viñales.

Na drugi avtobusni postaji so precej zaposleni. :)

Na poti v Viñales se pelje skozi mesto Pinal del Rio. Mesto, ki v osnovi ni tako zanimivo, zato sva ga s Špelo izpustila.

Premorejo tudi težjo gradbeno mehanizacijo.

Zanimivi del mesta, kjer so skoraj vsi zidovi polni grafitov.

Pozabil sem povedati, da so Kubanci zelo dobri umetniki. Med njimi je tudi kar nekaj znanih, tistih bolj klasičnih.

In spet revolucionarna propaganda. In to 50 let po sami revoluciji.

Če se ne motim, so to Kubanci, ki so v zaporu v ZDA. Seveda veliki heroji za Kubo.

Po prihodu v Viñales je bil izhod iz avtobusa kar težak, saj je na avtobus čakalo ogromno lastnikov “cas”, ki so želeli, da bi dobili turista v svojo caso. S Špelo sva na avtobusu spoznala neko mlado Kubanko, ki je rekla, da ima lepo caso na voljo in da lahko stanujeva tam. Dogovorila sva se za dobro ceno in tako sva šla kar tja. Odločitev ni bila slaba, saj je bila hrana tam božanska. In še pogled na najino caso.

Večer sva se odpravila v Casa de la cultura, kjer so imeli prireditev, ki je prikazala njihove staroselce. Odlična predstava z dobro glasbo in seveda mojitotom v roki.

…

Ljudje v Viñalesu se pretežno ukvarjajo s turizmom in kemtijstvom.

Uličice precej spominjajo na kako ameriško mesto. Le arhitektura je nekoliko drugačna. Se pa živi v stilu. :)

Pogled na šolo v Viñalesu.

Prihod v šolo.

Ponovno neko čudo od kipca, ki prikazuje pet herojev, ki se bodo vrnili. Na sredini pa Jose Marti.

Ureditev mesta je preprosta in lepa.

In še šolarja.

Dva revolucionarja. :)

Podobno kot v Havani, se tudi tukaj večina stvari dogaja na ulici.

Prihod na čudoviti glavni trg mesta.

Na trgu pa tipična kubanska pojava.

In še hiter pogled v cerkev.

V Lonely Planetu piše, da se v Viñalesu splača iti jezdit konje, saj si lahko tako ogledaš čudovito pokrajino hitreje. Veliko Kubancev na ulici ponuja jahanje. Tisti, ki imajo biznis na črno so seveda ugodnejši. Na fotografiji pa najin vodnik, ki naju je peljal v hribovje in neko jamo/prehod, ki ponuja pogled na mesto. Tako je bilo vsaj obljubljeno. :)

Če je bil pogled nekoliko slabši, pa je bilo v skromno ceno všteto pitje soka iz kokosa in ročno zvita cigara iz tobaka z bližnjega polja.

V vmesnem času pa raje izkoristim čas za nekaj fotografij pokrajine. Čudovito, ni kaj.

…

In še koliba, kjer smo dobili kokosov sok in cigare.

Prikaz zvijanja cigare. Verjetno vam je znano, da je Kuba znana po tem, da po mnenju mnogih, proizvaja najboljše cigare na svetu. In res je tako. Preizkušeno na lastnih pljučih. :)

Tehnika zvijanja ni enostavna. Za eno cigaro pa je potreben tudi različen tobak. En je za zunanji ovoj, ki mora biti vlažen in elastičen, drugi je za okus, tretji da cigara gori,…

In še drugi turisti in najin vodnik.

Ter še večerno ocenjevanje cigar v casi. Levo je cigara, ki jo kadijo domačini. Paket 25 cigar zavit v bel papir (podobno, kot se pri nas kupi sladkor) stane 1CUC, kar je nekje 0,8€. Tako torej je ena cigara nekje 3 centa eura. Te cigare so strojno zvite in nekotroliranega tobaka. Lahko naletiš na kako dobro, lahko pa je tudi slaba. Na sredini originalna Monte Cristo Nr. 2. Klasika, ki jo marsikdo pozna. Kontroliran tobak in zelo izrazit okus. Odlična za dolgo večerno kajenje. Čisto desno pa še domača, ki sva jo dobila v kolibi. Zvita in lepljena je z medom. Tako se ne vdihuje lepila, ki je pri drugih cigarah. Skadil sem jo nekoliko kasneje, saj se je še morala nekoliko posušiti, a okus je bil nekaj čisto drugega. Zelo prijeten okus z močnim okusom po zemlji. Za ljubitelje cigar je obisk Kube torej obvezen. :)

Špela je po konjski injekciji kmalu prišla “k sebi” in že sva kmalu spet postopala po ulicah Havane. Počasi nama je zmanjkovalo njihovega denarja, zato sva morala v najbližjo Cadeco, njihovo banko, kjer je mogoče zamenjat razne internacionalne valute v njihov denar. Ne priporočam menjave ameriških dolarjev, saj te pri menjavi oglobijo s kvazi neko kaznijo, ker menjuješ “sovražni” denar v njihove Pesote. :) Tako sva s Špelo imela raje Eure. Kubanci imajo tudi zelo dober sistem kar se tiče čakanja v vrstah, saj je na Kubi pri raznih stvareh potrebno kar nekaj čakanja v vrstah. Nobenemu se nikamor mudi. In po nekaj dnevih na Kubi, se tudi tebi preneha muditi in enostavno uživaš ob pestrem uličnem dogajanju. Sistem se imenuje “El ultimo”, kar bi v prevodu pomenilo “zadnji”. Zadeva pa funkcionira tako: Ko prideš do vrste, se postaviš na konec in vprašaš, kdo je tukaj “El ultimo”. Tisti, ki je zadnji ti to pove. In vse kar moraš narediti je, da si ga zapomniš. Nato počakaš, da še pride nekdo za tabo in vpraša, kdo je “El ultimo”. Ker si sedaj ti “El ultimo”, mu to poveš. In tako lahko zapustiš vrsto in greš po drugih opravkih. Kubanci imajo približen občutek, kako hitro oz. bolje rečeno počasi se bo vrsta premikala in pridejo nazaj v vrsto tik preden so na vrsti. Takrat poiščejo svojega predhodnika in se enostavno postavijo v vrsto. Prav vsi Kubanci razumejo sistem in se ga tudi držjo. Ni nobenega vrivanja, prerivanja in nekulturnosti, ki so pri nas precej znane in pogoste. In da spet ne bom predolg, bom tokrat raje malo več pokomentiral same fotografije.

 Nekaj ulic stran od najine case.

 In pa pogled na vrsto pred Cadeco. Določeni čakajo, določeni pa se poslužijo sistema “El ultimo”.

Na nasprotni strani raztovarjajo njihov najbolj znani alkoholni produkt – rum Havana Club. V Havani je tudi muzej, ki sva obiskala zadnje dni najinega potovanja. Havana Club se pije čisti, ali pa kot osnova za razne koktejle, kot so Cuba libre, Mojito,…

In pa en voajerski pogled v torbico čakajoče gospe.

Vrsta se počasi premika. Pogled po vrsti nazaj razkrije zanimive obraze.

Po menjavi denarja se odpraviva naprej…

Zraven Capitolia Coco taxiji čakajo na svoje stranke.

Tik za Capitoliom pa še tovarna in muzej cigar Partagas, ki sem jo obiskal zadnje dni pred odhodom. V zvezi z nakupom cigar bom takrat razkril tudi eno zanimivo zgodbo.

Pot proti morju zaznamuje kolonialna arhitektura. Kaže na nekoč čudovito obdobje, ki je minilo. Po pogovoru z nekim Kubancem je bila Havana menda na četrtem mestu med najlepšimi mesti na svetu.

In precej tipičen pogled: kolonialna arhitektura in avtomobil iz leta pred revolucijo.

Na ulici igrajo tudi ulični glasbeniki, ki te takoj privabijo, da z njimi zapoješ ali zaigraš. Mnogi želijo tudi kakšno plačilo. Che Guevara še vedno velja za heroja revolucije in je za njih ikona.

In še pogled na muzej, ki sva ga s Špelo tudi obiskala, a je bilo fotografiranje žal prepovedano. Res ogromen z res veliko deli. Vsekakor se splača ogled.

Zraven Capitolia pa še gledališče.

Kako ulico stran pa že bolj žalosten pogled. Psi na Kubi so večinoma potepuški. Kljub temu v osnovi niso agresivni.

Street art.

Vse ulice so precej pisane. Podobno je z avtomobili. Mislim, da sem že rekel, da imajo Kubanci radi barve.

Če so določeni avtomobili v zelo slabem stanju, je tudi veliko takih za katere bi rekel, da so muzejski eksponati. Lastniki seveda za njih izjemno skrbijo.

In še pomemben del komunikacije na Kubi. Mobilni telefoni so bili v času najunega obiska (januar – februar 2009) zelo redki oz. celo prepovedani. Dandanes je vlada zakone nekoliko sprostila in so na voljo za nakup.

Za takšne fotke se splača potovat na Kubo. Otroci so res otroci in vsi se zelo radi fotografirajo.

Po dolgem sprehodu počasi postaneva lačna in se vrneva v caso. Pogled iz hodnika razkrije improvizirano avto delavnico, kjer so vsak dan sredi ulice popravljali avtomobile.

Spet se vrneva na ulice Havane. Mislim, da sem že tudi napisal, da je vso dogajanje na ulicah. Kubanci imajo nekaj, na kar smo mi pozabili.

Na Kubi je obvezna tudi šolska uniforma. Glede na barve hlač oz. kril je mogoče določiti ali gre za osnovnošolca ali srednješolca,…

Veliko oken in vrat na Kubi ima samo kovinske ograje. Steklenih oken je malo.

Veliko avtomobilov ima na vetrobranskem steklu neke vrste srebrno folijo. Tako vozniku ostane le ozek pas, skozi katerega lahko vidi na cesto. Na Kubi je to seveda dovoljeno. :)

In še večerni pogled na Malecon. Zanimiv kontrast med avtomobiloma.

Poizkušanje večerne sreče.

Veliko Kubancev pride večer na Malecon posedat na betonsko ograjo, igrat razne inštrumente, sanjarit,…

Pogled na drugo stran razkrije žalosten pogled. Po besedah nekega Kubanca se na dan zrušijo štiri stavbe zaradi slabega stanja. In to samo v Havani.

Določene stavbe zgledajo nekoliko bolje.

In še pogled po Maleconu.

Očitno imajo tudi v drugih ulicah avto delavnice.

Kuba je v osnovi zelo varna država. Za to skrbijo tudi redne patrulje po mestu.

In pa njihov nacionalni šport: baseball. Kdo bi si mislil. Tudi jaz nisem mogel verjeti, a vsi otroci in mladi ga igrajo in v svetovnem merilu so Kubanci eni izmed boljših.

Čakanje na udarec.

In še portret ponosnega igralca.

Med hojo proti casi naju ustavi prijetna gospodična, ki nama pojasni, da njena mama praznuje rojstni dan. Želi, da prideva v hišo, da nazdravimo. Želi tudi, da naredim nekaj posnetkov. Seveda ugodim želji. Najprej fotografiram njo, nato še mamo.

Sreča jim je zapisana v očeh. Po nekaj fotkah se poslovimo. Oba sva zelo prijetno presenečena nad gostoljubnostjo in odprtostjo Kubancev.

Pot naprej naju vodi mimo mesnice. Sem omenil, da večina mesnic nima hladilnikov, ampak ima meso kar na pultu? :)

In ja, tako sem si predstavljal Kubo.

Ko se vrneva nazaj v caso, avto še vedno popravljajo. Sedaj jih je celo več po principu: več glav več ve. Zraven pa še varnostnik, ki je, kolikor sem jaz uspel ugotoviti, varoval vhod v stavbo, kjer je bila najina casa. V naslednji objavi pa najino potovanje na zahod Kube, v “tobakorodno” pokrajino  - Vinales.