gregorjev foto blog

Od zadnje objave je minilo kar nekaj časa. Upam, da zaradi tega nisem izgubil rednih bralcev. Prenehanje delovanja ZSFB pa tudi kaže na to, da bo obisk blogov, ki so bili nanj prijavljeni, manjši. ZFSB je z malce zamenjave “vodilnih” ljudi, spet na starih tirih. Po drugi strani pa so socialne mreže, kot npr. Facebook in Twitter ter podobne prinesle nešteto možnosti za samopromocijo. Je pa res, da določeni osebki na omenjenih mrežah že malce pretiravajo glede samopromocije, tako njihovi bolj ali manj uspešni poskusi uspešno nakazujejo na njihovo narcisoidnost. Pa da ne bom spet predolgo moraliziral in filozofiral, se raje kar takoj posvetim temi oz. osebi tokratne objave.
Z Jurijem Pivko oz. po domače kar Juretom sva se prvič srečala skozi fotografijo. Takrat se spomnim, sva se dobila v čajnici in kavarni Čajek. Debatirala sva o tem in onem, največ pa seveda o fotografiji. Jure je totalni “multipraktik”, saj je izdal že kar nekaj fotomonografij, ukvarja pa se tudi s poezijo. Tako mi je že kar na prvo srečanje prinesel svojo fotomonografijo – Maribor. Popolnoma je predan naravi, tako se v večini posveča krajinski fotografiji. Ker pa sem tudi sam začel s tem področjem in mi je še vedno v veselje, sva skupaj naredila eno krajšo foto-turo. Jure me je pred nekaj časa tudi prosil, da bi naredil nekaj portretov njega, njegove žene in še takrat nerojene Ele. Fotografije, ki so takrat nastale, sem objavil tudi na blogu v objavi Suzana, Jure in sladko pričakovanje. Tokrat pa me je Jure prosil za nekaj klasičnih portretov. Odločila sva se, da jih posnameva tam, kjer sva se tudi prvič srečala in sicer v kavarni in čajnici Čajek.

Jesen je že močno obarvala listje na drevesih, ko je prišel tisti srečni dan za Mojco in Sašota.  Oblačno vreme ni moralo pokvariti poročnega vzdušja, četudi je tu in tam padlo nekaj kapelj. Ženin je, kot po stari tradiciji, prišel po nevesto in starše prosil za roko njune hčere. Starši se bolj enotno ne bi mogli strinjati, da je Sašo tisti ta pravi, zato se je kolona vozil z nevesto in ženinom na čelu zelo hitro odpravila proti gradu Bogenšperk. Čudoviti starodavni obred je celotno dogajanje naredil še bolj pestro. Po uradnem delu smo ozke hodnike z nevesto in ženinom izkoristili za unikatne portrete. Nevesta je s pomočjo traku ženinu kazala pot, le ta jo je zasledoval in jo nenazadnje tudi ujel. Nevesta je s trakom v zraku zarisala srce in okronala njuno ljubezen za večno.

Več fotografij  s poroke pa lahko najdete na na namenski spletni strani http://weddings.gregorharih.com v galeriji.

Tokrat manj klasične fotografije. Ne iskati ostrine, ne iskati prave kompozicije, ne iskati prežganin,…

Pri Ani in Vladimirju sem na vrata trkal že ob devetih zjutraj, saj smo se dogovorili tudi za fotografiranje priprav. Žal pa je maskerka ostala nekje v prometu, zato sem prosti čas izkoristil in pofotografiral detajle. Nekaj pred enajsto uro so pričeli prihajati tudi prvi gostje. Ženin, ki se je medtem že uredil, jih je sprejemal, nevesta pa je že malce nemirna čakala, kdaj bo prišla maskerka. Prišla je skorajda zadnji trenutek in pričela z ličenjem neveste. Oktobrsko vreme je sicer že pokazalo svojo hladnejšo plat, a sonce brez oblaka je poskrbelo, da so gostje nazdravljali v vrtu. Na poroki ni manjkalo prav ničesar, pardon, manjkalo je časa. Prav zaradi izjemno malo “prostega časa” smo se skupaj odločili, da bomo portretiranje izvedli naslednji dan. Kot lokacijo smo izbrali kar center mesta. Ker pa je bila njuna poroka zaznamovana s pesmijo “Stangers in the night”, smo se odločili, da bomo portretiranje izvedli prav večer oz. že skoraj ponoči. V objektiv smo želeli ujeti čar noči o katerem je že pred mnogo leti prepeval Frank Sinatra.

Kot vedno pa več fotografij  s poroke na na namenski spletni strani http://weddings.gregorharih.com v galeriji.