gregorjev foto blog

S Špelo sva se odločila, da najino nekaj več kot mesec dni dolgo potovanje po Kubi primerno razporediva po raznih delih te otoške države. Tako sva se na osnovi prijateljevih nastvetov in Lonely Planeta odločila, da se odpraviva na zahod in sicer v malo mestece Viñales. Zelo zanimivo je bilo že čisto na začetku, ko sva iskala avtobsni prevoz. Za rentacar se nekako nisva odločila, saj so kar visoke cene, hkrati pa precej slabe ceste, označbe in seveda kaotičen in nevaren promet. Avtobusni prevoz je v osnovi na Kubi precej dobro urejen. Za turiste vozijo posebni avtobusi, ki se imenujejo Viazul. Avtobusi so sicer kitajskega porekla, a vseeno na prvi pogled delujejo solidno. Ko sva prispela na glavno avtobusno postajo sva izvedela, da so vse povezave za Viñales na ta dan že zasedene. Ugotovila sva, da bi morala karto rezervirati nekaj dni prej, saj se avtobusi hitro napolnijo. In tako sem poskušal prijazni gospe, ki dela na “šalterju”, pomahati z nekaj CUC-i, pa se ni dala. Izven avtobusne postaje pa so kvazi taksisti poskušali pridobiti turiste za prevoze na razne destinacije. Pričel sem se pogajat za prevoz v Viñales. Iz 150 CUC za poln avto sem v 5 minutah prišel na 80 CUC. Po precej prepričevanja sem še nekoliko znižal ceno, a vseeno je bila nekaj višja od avtobusnega prevoza. Ko se je avtobus pričel polniti, pa se izkazalo, da očitno nekdo ni prišel, ki je rezerviral, zato sva na avtobusu našla mesto še midva. In tako sva že bila na poti proti Viñalesu. Zanimiva je že bila sama pot z avtobusom, saj se je mestna pokrajina počasi spreminjala v pokrajino narave. Pa kar na fotografije. :)

Veliko površin je poslikanih, porisanih z raznimi revolucionarnimi motivi. Na tej fotografiji prihod revolucionarjev z ladjo Granma.

Kuba premore tudi nekaj bolj novejših stavb.

Prihod na avtobusno postajo nekoliko izven Havane. Astro so avtobusi s katerimi se vozijo tudi Kubanci. Oni plačujejo z CUP-i, turisti s CUC-i.

Prevozna sredstva vedno znova presenečajo. :)

In pa počasi prehod v naravo. Pomirjujoč pogled na palme.

Vmes smo se ustavili, kjer so imeli vse kar turist potrebuje. Na fotografiji live performance neke glasbene skupine. Prostovoljni prispevki zaželjeni. :)

Lesene koče v bujnem rastju.

In pogled na čudovito pokrajino na poti v Viñales.

Na drugi avtobusni postaji so precej zaposleni. :)

Na poti v Viñales se pelje skozi mesto Pinal del Rio. Mesto, ki v osnovi ni tako zanimivo, zato sva ga s Špelo izpustila.

Premorejo tudi težjo gradbeno mehanizacijo.

Zanimivi del mesta, kjer so skoraj vsi zidovi polni grafitov.

Pozabil sem povedati, da so Kubanci zelo dobri umetniki. Med njimi je tudi kar nekaj znanih, tistih bolj klasičnih.

In spet revolucionarna propaganda. In to 50 let po sami revoluciji.

Če se ne motim, so to Kubanci, ki so v zaporu v ZDA. Seveda veliki heroji za Kubo.

Po prihodu v Viñales je bil izhod iz avtobusa kar težak, saj je na avtobus čakalo ogromno lastnikov “cas”, ki so želeli, da bi dobili turista v svojo caso. S Špelo sva na avtobusu spoznala neko mlado Kubanko, ki je rekla, da ima lepo caso na voljo in da lahko stanujeva tam. Dogovorila sva se za dobro ceno in tako sva šla kar tja. Odločitev ni bila slaba, saj je bila hrana tam božanska. In še pogled na najino caso.

Večer sva se odpravila v Casa de la cultura, kjer so imeli prireditev, ki je prikazala njihove staroselce. Odlična predstava z dobro glasbo in seveda mojitotom v roki.

…

Ljudje v Viñalesu se pretežno ukvarjajo s turizmom in kemtijstvom.

Uličice precej spominjajo na kako ameriško mesto. Le arhitektura je nekoliko drugačna. Se pa živi v stilu. :)

Pogled na šolo v Viñalesu.

Prihod v šolo.

Ponovno neko čudo od kipca, ki prikazuje pet herojev, ki se bodo vrnili. Na sredini pa Jose Marti.

Ureditev mesta je preprosta in lepa.

In še šolarja.

Dva revolucionarja. :)

Podobno kot v Havani, se tudi tukaj večina stvari dogaja na ulici.

Prihod na čudoviti glavni trg mesta.

Na trgu pa tipična kubanska pojava.

In še hiter pogled v cerkev.

V Lonely Planetu piše, da se v Viñalesu splača iti jezdit konje, saj si lahko tako ogledaš čudovito pokrajino hitreje. Veliko Kubancev na ulici ponuja jahanje. Tisti, ki imajo biznis na črno so seveda ugodnejši. Na fotografiji pa najin vodnik, ki naju je peljal v hribovje in neko jamo/prehod, ki ponuja pogled na mesto. Tako je bilo vsaj obljubljeno. :)

Če je bil pogled nekoliko slabši, pa je bilo v skromno ceno všteto pitje soka iz kokosa in ročno zvita cigara iz tobaka z bližnjega polja.

V vmesnem času pa raje izkoristim čas za nekaj fotografij pokrajine. Čudovito, ni kaj.

…

In še koliba, kjer smo dobili kokosov sok in cigare.

Prikaz zvijanja cigare. Verjetno vam je znano, da je Kuba znana po tem, da po mnenju mnogih, proizvaja najboljše cigare na svetu. In res je tako. Preizkušeno na lastnih pljučih. :)

Tehnika zvijanja ni enostavna. Za eno cigaro pa je potreben tudi različen tobak. En je za zunanji ovoj, ki mora biti vlažen in elastičen, drugi je za okus, tretji da cigara gori,…

In še drugi turisti in najin vodnik.

Ter še večerno ocenjevanje cigar v casi. Levo je cigara, ki jo kadijo domačini. Paket 25 cigar zavit v bel papir (podobno, kot se pri nas kupi sladkor) stane 1CUC, kar je nekje 0,8€. Tako torej je ena cigara nekje 3 centa eura. Te cigare so strojno zvite in nekotroliranega tobaka. Lahko naletiš na kako dobro, lahko pa je tudi slaba. Na sredini originalna Monte Cristo Nr. 2. Klasika, ki jo marsikdo pozna. Kontroliran tobak in zelo izrazit okus. Odlična za dolgo večerno kajenje. Čisto desno pa še domača, ki sva jo dobila v kolibi. Zvita in lepljena je z medom. Tako se ne vdihuje lepila, ki je pri drugih cigarah. Skadil sem jo nekoliko kasneje, saj se je še morala nekoliko posušiti, a okus je bil nekaj čisto drugega. Zelo prijeten okus z močnim okusom po zemlji. Za ljubitelje cigar je obisk Kube torej obvezen. :)

Špela je po konjski injekciji kmalu prišla “k sebi” in že sva kmalu spet postopala po ulicah Havane. Počasi nama je zmanjkovalo njihovega denarja, zato sva morala v najbližjo Cadeco, njihovo banko, kjer je mogoče zamenjat razne internacionalne valute v njihov denar. Ne priporočam menjave ameriških dolarjev, saj te pri menjavi oglobijo s kvazi neko kaznijo, ker menjuješ “sovražni” denar v njihove Pesote. :) Tako sva s Špelo imela raje Eure. Kubanci imajo tudi zelo dober sistem kar se tiče čakanja v vrstah, saj je na Kubi pri raznih stvareh potrebno kar nekaj čakanja v vrstah. Nobenemu se nikamor mudi. In po nekaj dnevih na Kubi, se tudi tebi preneha muditi in enostavno uživaš ob pestrem uličnem dogajanju. Sistem se imenuje “El ultimo”, kar bi v prevodu pomenilo “zadnji”. Zadeva pa funkcionira tako: Ko prideš do vrste, se postaviš na konec in vprašaš, kdo je tukaj “El ultimo”. Tisti, ki je zadnji ti to pove. In vse kar moraš narediti je, da si ga zapomniš. Nato počakaš, da še pride nekdo za tabo in vpraša, kdo je “El ultimo”. Ker si sedaj ti “El ultimo”, mu to poveš. In tako lahko zapustiš vrsto in greš po drugih opravkih. Kubanci imajo približen občutek, kako hitro oz. bolje rečeno počasi se bo vrsta premikala in pridejo nazaj v vrsto tik preden so na vrsti. Takrat poiščejo svojega predhodnika in se enostavno postavijo v vrsto. Prav vsi Kubanci razumejo sistem in se ga tudi držjo. Ni nobenega vrivanja, prerivanja in nekulturnosti, ki so pri nas precej znane in pogoste. In da spet ne bom predolg, bom tokrat raje malo več pokomentiral same fotografije.

 Nekaj ulic stran od najine case.

 In pa pogled na vrsto pred Cadeco. Določeni čakajo, določeni pa se poslužijo sistema “El ultimo”.

Na nasprotni strani raztovarjajo njihov najbolj znani alkoholni produkt – rum Havana Club. V Havani je tudi muzej, ki sva obiskala zadnje dni najinega potovanja. Havana Club se pije čisti, ali pa kot osnova za razne koktejle, kot so Cuba libre, Mojito,…

In pa en voajerski pogled v torbico čakajoče gospe.

Vrsta se počasi premika. Pogled po vrsti nazaj razkrije zanimive obraze.

Po menjavi denarja se odpraviva naprej…

Zraven Capitolia Coco taxiji čakajo na svoje stranke.

Tik za Capitoliom pa še tovarna in muzej cigar Partagas, ki sem jo obiskal zadnje dni pred odhodom. V zvezi z nakupom cigar bom takrat razkril tudi eno zanimivo zgodbo.

Pot proti morju zaznamuje kolonialna arhitektura. Kaže na nekoč čudovito obdobje, ki je minilo. Po pogovoru z nekim Kubancem je bila Havana menda na četrtem mestu med najlepšimi mesti na svetu.

In precej tipičen pogled: kolonialna arhitektura in avtomobil iz leta pred revolucijo.

Na ulici igrajo tudi ulični glasbeniki, ki te takoj privabijo, da z njimi zapoješ ali zaigraš. Mnogi želijo tudi kakšno plačilo. Che Guevara še vedno velja za heroja revolucije in je za njih ikona.

In še pogled na muzej, ki sva ga s Špelo tudi obiskala, a je bilo fotografiranje žal prepovedano. Res ogromen z res veliko deli. Vsekakor se splača ogled.

Zraven Capitolia pa še gledališče.

Kako ulico stran pa že bolj žalosten pogled. Psi na Kubi so večinoma potepuški. Kljub temu v osnovi niso agresivni.

Street art.

Vse ulice so precej pisane. Podobno je z avtomobili. Mislim, da sem že rekel, da imajo Kubanci radi barve.

Če so določeni avtomobili v zelo slabem stanju, je tudi veliko takih za katere bi rekel, da so muzejski eksponati. Lastniki seveda za njih izjemno skrbijo.

In še pomemben del komunikacije na Kubi. Mobilni telefoni so bili v času najunega obiska (januar – februar 2009) zelo redki oz. celo prepovedani. Dandanes je vlada zakone nekoliko sprostila in so na voljo za nakup.

Za takšne fotke se splača potovat na Kubo. Otroci so res otroci in vsi se zelo radi fotografirajo.

Po dolgem sprehodu počasi postaneva lačna in se vrneva v caso. Pogled iz hodnika razkrije improvizirano avto delavnico, kjer so vsak dan sredi ulice popravljali avtomobile.

Spet se vrneva na ulice Havane. Mislim, da sem že tudi napisal, da je vso dogajanje na ulicah. Kubanci imajo nekaj, na kar smo mi pozabili.

Na Kubi je obvezna tudi šolska uniforma. Glede na barve hlač oz. kril je mogoče določiti ali gre za osnovnošolca ali srednješolca,…

Veliko oken in vrat na Kubi ima samo kovinske ograje. Steklenih oken je malo.

Veliko avtomobilov ima na vetrobranskem steklu neke vrste srebrno folijo. Tako vozniku ostane le ozek pas, skozi katerega lahko vidi na cesto. Na Kubi je to seveda dovoljeno. :)

In še večerni pogled na Malecon. Zanimiv kontrast med avtomobiloma.

Poizkušanje večerne sreče.

Veliko Kubancev pride večer na Malecon posedat na betonsko ograjo, igrat razne inštrumente, sanjarit,…

Pogled na drugo stran razkrije žalosten pogled. Po besedah nekega Kubanca se na dan zrušijo štiri stavbe zaradi slabega stanja. In to samo v Havani.

Določene stavbe zgledajo nekoliko bolje.

In še pogled po Maleconu.

Očitno imajo tudi v drugih ulicah avto delavnice.

Kuba je v osnovi zelo varna država. Za to skrbijo tudi redne patrulje po mestu.

In pa njihov nacionalni šport: baseball. Kdo bi si mislil. Tudi jaz nisem mogel verjeti, a vsi otroci in mladi ga igrajo in v svetovnem merilu so Kubanci eni izmed boljših.

Čakanje na udarec.

In še portret ponosnega igralca.

Med hojo proti casi naju ustavi prijetna gospodična, ki nama pojasni, da njena mama praznuje rojstni dan. Želi, da prideva v hišo, da nazdravimo. Želi tudi, da naredim nekaj posnetkov. Seveda ugodim želji. Najprej fotografiram njo, nato še mamo.

Sreča jim je zapisana v očeh. Po nekaj fotkah se poslovimo. Oba sva zelo prijetno presenečena nad gostoljubnostjo in odprtostjo Kubancev.

Pot naprej naju vodi mimo mesnice. Sem omenil, da večina mesnic nima hladilnikov, ampak ima meso kar na pultu? :)

In ja, tako sem si predstavljal Kubo.

Ko se vrneva nazaj v caso, avto še vedno popravljajo. Sedaj jih je celo več po principu: več glav več ve. Zraven pa še varnostnik, ki je, kolikor sem jaz uspel ugotoviti, varoval vhod v stavbo, kjer je bila najina casa. V naslednji objavi pa najino potovanje na zahod Kube, v “tobakorodno” pokrajino  - Vinales.

Končno sem se spet lotil nadaljevanja pisanja na temo Kube, ki sva jo s Špelo obiskala sedaj že skoraj pred dvema letoma. Čas izjemno hitro beži in glede na to, da ga je vedno manj, je težko izbrati, obdelati ter še napisati objavo, saj enostavno vzame preveč časa, čeprav je želja in volja. Pa da ne bom spet preveč dolgovezil se takoj lotim teme. Tokrat so to prevozna sredstva na Kubi. Če se je čas na Kubi ustavil nekje leta 1959, ko je bila revolucija, se je tudi tehnologija in s tem tudi prevozna sredstva. Da ne bo kdo narobe razumel, seveda je mogoče najti tudi kakšne nove (predvsem znamk Pegueot, Gelly, Škoda,…), saj jih država kupuje kot razna službena vozila. S Špelo sva se o Kubi veliko naučila iz Lonely Planeta. V tej priročni knjigici piše, da je hrana na Kubi načeloma varna, le raznih uličnih kioskov s hrano, ki izgledajo slabo, se je treba izogibati. In ker sva s Špelo tudi malo trmaste narave in ker rada poskusiva nove stvari, sva na ulici poskusila tudi neke mini sendvičke z nekim čudnim mletim mesom. Rezultati dokaj nepametnega dejanja so se pokazali kmalu, saj je Špela že imela simptome zastrupitve s hrano. O detajlih verjetno ne rabim razlagati. Poskušala sva, da bi se sama pozdravila, a ni šlo. Tako sva se odločila, da bo treba obisk pri zdravniku. Lastnica case, v kateri sva bivala, je poklicala taksi.  in ta je kmalu prišel. Zapeljal naju je v “turistično” bolnišnico na drugi konec Havane. Sprejeli so naju zelo hitro in zanimivo je bilo kako izjemno so bili prijazni. Zdravnik je govoril angleščino kot iz knjige. Vse profesionalno in super. Špela je dobila injekcijo, tisto ta pravo “konjsko” – kovinsko. Zraven je dobila še neko zdravilo za pomiritev želodca in prašek za rehidracijo. In tako sva se “pozdravljena” počasi odpravila ven iz bolnišnice. Vratar v bolnišnici naju je vprašal, če potrebujeva taksi. In tako sva že sedela v neki stari Ladi. Čeprav je Lonely Planet pisal, da je pametno uporabljat le “uradne” taksije, sva tega vzela, saj sva bila oba izčrpana. In tako se peljemo po maleconu proti najini casi, ko naenkrat glasno poči in zamaje celoten avto, kot da bi pod avtom eksplodirala bomba. Primem se za sedež, medtem pa je “taksist” spretno ujel avto, da ga ni obrnilo okoli svoje osi. Ko smo se ustavili pogledam levo in desno ter nazaj. Zadaj vidim avtomobilsko kolo, ki se je kotalilo na nasprotni pas. Pogledam Špelo in izjavim:”Oni tip je zgubil kolo”. Špela šokirana ni vedela kaj naj reče, jaz pa sem rekel:”Greva ven, tega ne bova plačala.” Ko sva prišla iz avta sva videla nastalo škodo. Avto je bil brez kolesa, ki jo je izgubil med vožnjo. Toliko sem bil priseben, da sem na hitro naredil še fotko našega “taksista”, ki sredi štiripasovnice namešča izgubljeno kolo. Špela je nekoliko dobila na moči in tako sva pot nadaljevala peš. Čez nekje eno minuto sva se na račun nesreče že smejala, čeprav se bi lahko končalo slabo. Čez dobri dve minuti pa mimo naju pripelje sumljivo znana Lada rdeče barve in se zraven naju ustavi in pohupa. Pogledava in vidiva “najinega” taksista, ki kaže, da naj se vsedeva v avto, da bomo nadaljevali pot. Oba čisto šokirana, da je taksit toliko predrzen in si upa po nesreči še vabiti za nadaljevanje poti, zamahneva z roko in mu pokaževa, da naj pelje stran. Ni mu bilo jasno, čemu taškna reakcija z najine strani. Ko je le odpeljal midva spet v smeh. Skratka zanimiva dogodivščina, ki bi se lahko končala drgače. Tako vsakemu, ki bo potoval po Kubi svetujem previdnost pri izbiri prevoznih sredstev, saj se lahko zadeva hitro konča brez nasmeška na ustih. Midva sva jo skupila z manjšim šokom in brezplačno vožjo. Če je bila to neprijetna izkušnja, je pogled na stare ceste s starimi avtomobili – muzej na kolesih, dih jemajoč. Kubanci imajo vse vrste prevoznih sredstev in še največji čudež je, kako jim uspe z minimalno materiala in s tehnologijo iz sredine dvajsetega stoletja jih vzdrževati in celo popravljati. Pa do naslenje objave.

 Najin “taksist” ob ponovnem nameščanju kolesa.

 Ponovno v centru Havane. Star mož.

In še en kup Geelyev.

Določeni so slabše vzdrževani, a vozijo.

 Znameniti “Coco” taksi.

Imajo tudi Ferrarije.

In zelo stare modele iz leta 1959 ali prej.

Pogled na grad.

 Kubanci se veliko prevažajo tudi s kočijami. Včasih jih imajo tudi za turiste.

Pogled v morje ob maleconu razkrije grd prizor.

In še malo ljubezni. :)

Gradbeniški lobiji…

Ter še nekaj “panningov” starih avtomobilov.

 …

Pogosto je, da se zgodovina sreča s sedanjostjo.

In spet nazaj v casi. Pogled skozi okno hodnika.

Po prvem dnevu polnim vtisov sva v casi legla k počitku in spancu. Drugi dan se je začel precej klavrno, saj je Špela čutila bolečine v predelu želodca in trebuha. Bilo ji je tudi slabo. Seštela sva ena plus ena in hitro ugotovila, da je za slabost najverjetneje kriva hrana kupljena na ulici. Za 5 CUP-ov sva namreč kupila neke mini sendvičke z neko čudno spasirano klobaso ali nekaj temu podobnega. Čeprav sem večinoma jaz tisti, ki ga najprej zvije, je tokrat bila Špela. Jasno je bilo, da ni sposobna za na ulico, zato sem nekaj časa bil ob njej. Ker pa je Špela trmasta, bolj kot kaki čistokrvni španski bik, je vztrajala, da naj grem sam malo naokrog, da ne bom cel dan v sobi. In tako sem pograbil fotoaparat, nanj namestil 50 milimetrski objektiv in se odpravil na ulico. Čeprav sem okvirno skapiral način razmišljanja ljudi že dan prej, je bil vseeno nekoliko nelgoden občutek ob misliji sam tavati po ulicah stare Havane.

Pogled skozi okno stopnišča ponovno razkrije čudovite ameriške endemite. :)

Po nekaj korakih pridem v sosednjo ulico, kjer na balkonu dogajanje opazuje stara ženica. Marsikdo bi si mislil, da je na Kubi zaradi precej nižjega standarda seveda tudi pričakovana življenska doba nižja, vendar je precej primerljiva s slovensko.

Dve tipični živali za Kubo. Pes in ptiči v kletkah. Psi so potepuški, za ptiče pa Kubanci izredno dobro skrbijo. Nosijo jih iz hiše na ulico, da lahko uživajo v dnevu.

Čakajoč…

In prvi bolj resen portret. V polomljeni španščini sem vprašal, če lahko fotografiram. Gospod je brez pomisleka pritrdil in že sem posnel nekaj fotografij. Všeč mi je, da pri fotografiranju ostanejo nesprenenjeni. Ne poskušajo se nastavljati, našobiti ali kaj podobnega kot je mogoče videti v Evropi in tudi drugje.

Bila je nedelja in čudno, vendar na Kubi pijejo ob nedeljah. In tako je za mano na ulici začel klicati neki temnopolti Kubanec s kozarcem belega ruma v roki. Zraven njega je bil še nekdo. Tudi njemu ni manjkal kozarec. Pričel me je nagovarjati v španščini in ker sva jaz in španščina španska vas, sem le na osnovi mimike in gest razumel, da bi se rad z mano pogovarjal. Pri meni pa je to sprožilo trenutek dvoma, saj nisem bil prepričan o njegovih namenih, ki bi lahko bili tudi slabi. In tako sem sem v slabi sekundi odločil, da se prepustim toku in da ga ogovorim nazaj. On in njegov prijatelj sta stopila do mene ter se oba predstavila. Rekel je Aurelio. Ime prijatelja pa si zaradi nekolko težavne izgovorjave nisem zapomnil. In tako mi je pričel razlagati različne stvari v španščini, medtem ko sem mu jaz v angleščini in nemščini poskušal dopovedati, da moja španščina ne bi nardila niti prvega razreda. Po nekaj težav na začetku smo se le nekako sporazumeli z osnovnimi besedami, krentnjami in mimiko. Vprašal me je, če sem sam na Kubi. Rekel sem, da ne in da je moja punca v casi, ker ji je slabo. Podobno kot pri nas, je tudi tam po ljudskem izročilu, primerno spiti kak kozarec visokoprocentnega alkohola, zato je priporočal ravno to. :) Na vsak način se je trudil biti prijazen, hkrati pa je veliko spraševal, vendar v primernem in potrpežljivem tonu. Tako je začetna negotovost hitro minila.

Aurelio…

Aurelio me je tudi spraševal, od kod sem. Odgovoril sem, da iz Slovenije, ex-Yugoslavije (Yugoslavijo poznajo skoraj vsi Kubanci, saj se še vedno v šoli učijo, kdo so bili v času komunizma v Europi njihovi prijatelji). Tako je vprašal kako je pri nas in ali dobro zaslužimo. Nekako sem uspel razložiti, da ni tako slabo, ampak da je vse drago. Za potovanja je potrebno veliko varčevati. Nato pa mi je iz srca povedal, da se sam s sistemom na Kubi ne strinja in da bi najraje zbežal iz Kube v ZDA ali kaj podobnega. To je že poskusil, vendar mu ni uspelo. Prav zaradi tega je pristal tudi v zaporu. Žal pa mi ni uspelo izvedeti kako dolgo je bil v zaporu in kako je tam. V znak želje po emigraciji pa si je dal narediti tudi ogromni tattoo na hrbtu, ki prikazuje vse večje simbole ZDA. Ko sem videl tatoo, so se mi kocine postavile pokonci. Sedaj sem razumel, da si to resnično želi. Aurelio je predlagal, da bi se nekoliko sprehodili po ulicah in da mi bo pokazal svoje sorodnike. Takoj sem pritrdil in tako smo po nekaj metrih hoje že srečali…

mamo njegovega prijatelja, ki je od nekod prihajala domov. V trenutku sta se oba nasmejala in sledil je ogromni objem. Takrat in kasneje sem videl, kaj na Kubi pomeni družina. Je eno in edino in vsemogočne. Ni je čez družine.

Mati in sin.

Hodimo še naprej in Aurelio me prosi, če lahko naredim nekaj njegovih portretov, medtem ko on pozira kot ameriški ganster. Seveda nisem mogel odkloniti povabila in tako je nastala fotografija z iztegnjenim sredincem. Aurelio je predlagal, da gremo še naprej kako ulico, da mi pokaže, kje živi njegova babica.

Ob vhodu v stavbo se je že pokazalo, da le ta ni bila obnovljena od njenih zlatih časov tam nekje v šestdesetih ali sedemdesetih.

V atriju stavbe so igrali karte. Zraven pa ogromna luknja globine nekje treh do štirih metrov.

Pri babici najprej srečamo Aurelijevo sestro. Ko smo tako planili v majhno, temno in neometano stanovanje, ji ni bilo čisto nič jasno. Povprašam ali lahko fotografiram. Seveda.

In babica. Ko sem jo iza vogala zagledal skoraj nisem mogel verjeti svojim očem. Na zdelani postelji z umazano posteljnino je sedela stara shirana ženica. Aurelio je rekel, da je že precej stara in dejansko je bilo videti tako. Sestra je bila tukaj, da ji je naredila nekaj za jest in pit. Znotraj mene pa je morala trkala na dušo, ali smem vprašati za dovoljenje za fotografiranje ali ne… Odločil sem se, da povprašam in tudi tukaj ni bilo poblema. Glede na majhnost sobice in dejstvo, da sem na fotoaparatu imel nameščen 50 milimetrski objektiv, sem se stiščal ob zid in naredil nekaj posnetkov. Težko mi je bilo pri srcu, vendar dokumentarni fotograf mora premisliti, ali je mogoče tako narediti fotografijo, ki bo ozaveščala ljudi in s tem mogoče kaj pripomogla k izboljšanju. Po drugi strani pa veliko ljudi doseže zavidljivo starost in osebno ne vidim razloga, zakaj bi tem življenjsem obdobju fotograf moral imeti moralne zadrže pri fotografiranju… Morda ideja za diskusijo v komentarjih…

In še pogled na improvizirano kuhinjo.

Po nekoliko šokantnem obisku babice, se premaknemo k obali, na Malecon. Aurelio še nekajkrat pozira. Zraven je majhna trafika in prosi me, ali lahko kupim mleko za babico, saj jo sami težko preživljajo. Verjamem in kupim. Upam, da sem s tem lahko pomagal.

Nekaj metrov stran se igra otrok. Fotografiranja se zelo razveseli.

Vrnemo se nazaj proti njegovemu domu. Vmes sreča prijatelja. Izmenjata nekaj besed.

Aurelio mi pokaže na balkon. Pove, da je to njegova mama. Pomaha mi v pozdrav.

Aurelijevo stanovanje pa polno otrok. Nisem uspel izvedeti kateri vse so njegovi. :) Igrali pa so Playstation. Poznavalci boste verjetno prepoznali tudi igro. :)

Pogled na plakat, ki je obešen na steni. Simbolizira njegov čas v zaporu.

In še en drugi plakat. Hrepenjenje po zahodnjaškem načinu življenja je res veliko. Ponudi mi tudi pijačo. Odklonim, saj se ne bi počutil dobro, da bi pil njihovo pijačo, ki so si jo s težavo privoščili.

In še pogled na igre. Prav zanimivo je videti, da so imeli doma Playstation, saj je to na kubi zelo težko dobiti, morebiti je celo prepovedano. Do pred nekaj let sploh niso smeli posedovati računalnika, ni bilo interneta in ne mobilnih telefonov. Sedaj so malce omilili, čeprav večina nima denarja, da bi si privoščila takšne zadeve.

In še nekaj portretov otrok.

Aurelio je bil navdušen, ko mi je kaj razlagal in kazal, zato mu nisem mogel prekiniti veselja. Tako je naš skupen obhod trajal dobro uro. Ko sem rekel, da bi se počasi moral vrniti v caso k Špeli je rekel, da razume in da se naj čim prej pozdravi. Glede na to, da je med našim sprehodom nastalo kar nekaj fotografij, me je prosil, če bi mu lahko nastale fotografije poslal po pošti, ko se vrnem. Dal mi je njegov naslov. Želel pa je tudi mojega, da mi bo lahko odpisal. In tako je sedaj minilo skoraj leto in pol, ko sem nekako čakal na pravi trenutek, da mu napišem pismo in priložim fotografije. Seveda bi lahko izbrane fotografije obdelal in izdelal v tednu dni, ko sem se vrnil s potovanja, a nikakor nisem čutil, da bi bil pravi trenutek. Sedaj, ko pa sem najino čudno prijateljstvo nekako zabeležil in delil z ostalimi, pa sem se odločil, da fotografije pošljem. Izdelal sem jih že pred nekaj časa. Napisal sem tudi spremljevalni tekst, ki je tudi na koncu te objave. Kot pa že omenjeno, je moja španščina izredno slaba, zato bi bil vesel, če bi kdo ponudil svojo pomoč in pomagal pri prevodu omenjenega teksta v španščino.

Poslovil sem se in stisnil roko in se počasi odpravil proti casi. Sam pri sebi skoraj nisem mogel verjeti, kako toplo me je sprejel popoln neznanec sredi Havane in mi razkazal svoje stanovanje, družino, življenje in hrepenjenje. Kubanci so res topli ljudje.

Gospa…

In pa bici taxi. Tukaj se veliko Kubancev preživlja s prevažanjem ljudi. Takšnih mini taksijev, kjer voznik oz. kolesar goni spredaj, potnika pa sedita zadaj, je tukaj ogromno. Vsi so ročno delo in čudež strojništva, da sploh vozijo. Težko je verjeti, kako so iznajdljivi, ko so postavljeni pred določeno oviro, ki je ne morejo rešiti, ker nimajo orodja, materiala,…

Igra na ulici. Zelo popularna je dama.

In še en otrok. Na kolesu.

In pa pozitiven zasanjan pogled Kubanca. Takšne portrete moraš imeti rad. :)

Ter še mlad par na ulici.

Ko se vrnem v našo ulico že vidim drug avto, ki ga popravljajo.

Po moji samostojni foto sprehodu po Havani se vrnem v caso. Špela je nekoliko boljša, zato se odloči, da greva skupaj po bližnjih uicah…

In naletiva na Kubanca, ki “sprehaja” svojega ptiča. Nam zelo nenavadno.

In prvi malo bolj širok pogled na priobalno Havano in ulico Malecon.

In še v drugi smeri. V ozadju grad, ki sem ga opisal še v prejšnji objavi.

Zelo popularne so tudi razne Lade. Se vidi, da so (bili) Kubanci v tesni navezi s Sovjeti oz. sedaj Rusi.

In še pogled na topove, ki so nekoč branili Havano pred pirati.

Počasi se je delal večer in vračala sva se proti casi. Sem že omenil, da imajo Kubanci radi barve. :)

In še pogled na nam znan avtomobil. Nekoliko spimpana verzija. Pri nas nikoli ne bi naredil homologacije.

In še ulica pred najino caso.

Tisti večer sem šel spat poln pozitivnih vtisov. Kubo je treba res doživeti. Več pa seveda v naslednjih objavah.

Ker pa se proti koncu tedna odpravljam na potovanje, bo naslednja objava morala počakati na začetek septembra…

In še pismo, ki sem ga napisal Aureliu in ga bom priložil k fotografijam, ko jih pošljem na njegov naslov. V kolikor kdo zna dobro Špansko in bi bil pripravljen pomagati, mi lahko pomaga pri prevodu:

Dear Aurelio!

Probably you do not remember me, but I do remember you! It was january 2010, when I was with my girlfriend on vacation on Cuba. She had caught some stomach illness and was getting better at a casa in Centro Habana. I am a passionate portrait photographer, therefore I could not wait to go on the streets and make some portraits of real Cubans. So I went out and as I was walking the streets up and down. It was very interesting moment, since you and your friend saw me and called after me. Since I do not know Spanish and since it was my second day at Cuba, I did not know what to expect. There was a little time of doubt: should I listen to you or should I pass and go away. I did the first one and you introduced yourself to me. You said: Aurelio. Somehow we managed to communicate and you told me, that you would like to show me some streets of Habana. You showed me also your home. A lot of kids were playing PlayStation at your house. It was sunday and all of you were drinking rum. It is strange, that all the Cubans drink on Sunday. Here in Slovenia (ex Yugoslavia), Europe, we mostly party and drink on fridays and saturdays. But nevertheless, you offered me something to drink. After that, we went out again and while we were walking on streets, your friend (which name I sadly forgot) met his mother and I was very surprised, when I saw how much family meant to your friend. After that I saw, that all Cubans are really attached to their families. Then we went to your grandmother. I was very touched when I saw in what circumstances she was living. There was also your sister (I think I understood you well, that this was your sister). I felt sorry, I did not speak any Spanish and I could not communicate with all of you. But it was really kind from you, since you introduced me to your whole family. I was very pleased to see how a typical Cuban family in Habana lives. It is interesting how different the live is at Cuba and in Slovenia. This could be due to different political structures and due to different mentalities. As I saw, you maybe do not have a lot of money or a lot of material goods, but you have true Cuban blood, which is full of kindness and helpfulness, you have Salsa music, great tasting Cigars, delicious Rum, you have beautiful nature and zou have your families. Enjoy your life!

I can say, I had great time while staying on Cuba and I am really glad I met you on the streets since you showed me a small part of true Cuban life. I thank you very much. As a thank-you, I am sending you some of the photos I have taken during our walk in Habana. I hope you will get those photos.

I hope I will have another chance to visit Cuba and if I will come to Habana, I hope I can meet you again. Do not forget to say greetings to all your family and friend whom I met.

Gregor